Cenjeni obiskovalci, podporniki in vsi, ki spremljate naše delo!  Če ne bi epidemija novega korona virusa spremenila načrtov Belokranjskega muzeja, se bi danes, 7. aprila 2020, zbrali v Galeriji Kambič na svečanosti v spomin na akademika prof. dr. Vinka Kambiča ob stoletnici njegovega rojstva. Osnutek vabila (v priponki) je bil že pripravljen … Prireditev smo prestavili v mesec november 2020, ko se bomo skupaj z Občino Metlika zaslužnemu rojaku poklonili z dolžnim spoštovanjem.   Bodite kar se da dobro. Z lepimi pozdravi,  Andreja Brancelj Bednaršek in sodelavci Belokranjskega muzeja

Cenjeni obiskovalci, podporniki in vsi, ki spremljate naše delo!   Odločili smo se, da se vam bomo po tej poti do konca epidemije oglašali vsak teden. Če vas preveč vznemirjamo, se opravičujemo, bomo pa veseli, če z našimi vsebinami lahko vsaj malo razbremenimo težo zdajšnjega življenja. Tokrat vas želimo v pred velikonočnem času popeljati v čudoviti svet belokranjskih pisanic. Alenka Misja in Mateja Černič sta povzeli vsebino pedagoške delavnice, ki je žal ne moreta izvesti v živo. Verjamemo, da mnogi, otroci in odrasli, že obvladate postopek in imate potrebne pripomočke in material za izdelavo pisanic. Če ne, pa tokrat uživajte ob ogledu petminutnega filma, prihodnje leto pa se srečamo na delavnici. Še naprej pazite nase in na vse okoli vas. Nasvidenje do prihodnjega tedna,   Andreja Brancelj Bednaršek s sodelavci Belokranjskega muzeja

 Cenjeni obiskovalci, podporniki in vsi, ki spremljate naše delo!   Upamo, da ste dobro, kolikor je to v dani situaciji mogoče. Sporočiti vam želimo, da vas zelo pogrešamo. V Belokranjskem muzeju se zdaj lahko bolj posvečamo našemu temeljnemu poslanstvu, za kar nam sicer zmanjkuje časa. Ukvarjamo se z dokumentacijo predmetov (inventariziramo, digitaliziramo) in urejanjem muzejske knjižnice. Tega dela nam še dolgo ne bo zmanjkalo. Pogrešamo pa »muzejski utrip« z vami, obiskovalci naših stalnih in občasnih razstav ter drugih prireditev. Tišina v metliškem gradu, ki je nismo vajeni, je skoraj moreča. In spoznali smo v teh turobnih dneh še nekaj: nobeno socialno omrežje in virtualnost ne moreta nadomestiti pristnih osebnih stikov. Zato ostanimo doma, da bomo kmalu spet skupaj. Privoščite si skodelico čaja in pazite nase.   Vse dobro, Andreja Brancelj Bednaršek in sodelavci Belokranjskega muzeja   Čajnik in skodelica (iz zbirke Fux-Dular) izdelovalec: Haas & Czjzek Schlaggenwald, pred 2. sv. vojno porcelan dar: Janez in Andrej Dular akc. št.: 376/2020 in 371/2020

Ob stoletnici rojstva Vilme Bukovec Kambič je bila 27. februarja 2020 v Galeriji Kambič v Metliki spominska slovesnost. Ob predstavitvi monografije Vilma Bukovčeva, primadona za vse čase se je z avtorjem knjige Markom Koširjem pogovarjala Andreja Brancelj Bednaršek. Številne obiskovalce prireditve pa je ob spremljavi pianistke Aleksandre Naumovski Potisk z vrhunskim petjem navdušila sopranistka Urška Kastelic.   Vilma Bukovec je bila rojena 27. februarja 1920 v Trebnjem na Dolenjskem. Maturirala je na novomeški gimnaziji in se vpisala na Pravno fakulteto v Ljubljani, hkrati pa na Glasbeni konservatorij in študirala petje pri J. Foedransperg. Na enem izmed predvojnih pevskih tekmovanj, ki jih je organizirala ljubljanska Opera, je zasedla prvo mesto. V letih 1942–43 je bila internirana v Italijo. Študij solopetja je nadaljevala po vrnitvi iz internacije pri prof. A. Darianu in bila na začetku leta 1944 angažirana v zbor ljubljanske Opere. Že po dveh mesecih je debitirala kot solistka z vlogo Siebel v Gounodovem  Faustu. Njena prva glavna vloga je bila Marinka v Prodani nevesti B. Smetane, s katero se je po štiridesetih letih aktivnega petja leta 1982 tudi poslovila z odra ljubljanske Opere in baleta SNG. Umrla je 7. decembra 2016 v Ljubljani, pokopana pa je v Metliki.   Prepela je malodane ves železni operni sopranski repertoar, od najbolj lirskih, kot je Manon v istoimenski Massenetovi operi, do izrazito dramskih vlog, kakršna je Tosca v istoimenski Puccinijevi operi. Največje uspehe pa je doma in v tujini dosegla z vlogami Čo-čo-san, Margarete, Kerubina, Mimi, Marinke, Jenefu, Thais, Salome. Ves povojni čas je bila ena glavnih sopranistk takrat še številčnega solističnega pevskega ansambla Opere in baleta SNG v Ljubljani. Kot solistka je bila redna gostja številnih odrov v Belgiji, Bolgariji, Češkoslovaški, Egiptu, Franciji, na Kitajskem, Poljskem, v Romuniji, Sovjetski zvezi, Španiji. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja doma in v tujini, med drugimi Prešernovo nagrado za naslovno vlogo Manon v istoimenski Massenetovi operi (1957) in Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju opernega pevskega poustvarjanja (1982). Nekaj utrinkov s spominske slovesnosti si lahko ogledate v galeriji (foto: Leon Gregorčič).