Od teženj za ustanovitev muzeja do Muzejskega društva
»Težnja, da bi Bela krajina dobila svoj muzej, je stara, saj je bil že poleti 1910 osnovan odbor Društva za spoznavanje Bele krajine, katerega naloga je bila, da pripravi vse potrebno za ustanovitev Belokranjskega muzeja. Misel, da bi ta del slovenske zemlje dobil svoj muzej, je za tisti čas res izredna, če vemo, da so bili takrat na slovenskem ozemlju muzeji le v Ljubljani, Ptuju, Celju in Mariboru. Brez dvoma je poleg metliških in črnomaljskih rodoljubov imel tu odločilno besedo adlešiški župnik etnograf Ivan Šašelj. Že od leta 1906 je bil namreč v stalnih stikih z vodstvoma ljubljanskega Kranjskega deželnega muzeja in ljubljanskega Škofijskega muzeja, kamor je leto za letom pošiljal etnografske, kulturnozgodovinske in kultne belokranjske starine. Vendar do ustanovitve muzeja v Beli krajini takrat še ni prišlo. Ponovna misel nanj je oživela leta 1933, ko je bil pri Tujskoprometnem društvu v Metliki osnovan muzejski odsek, ki je imel nalogo zbirati in hraniti narodne in zgodovinske spominke Bele krajine«. (J. DULAR 1961. str. 69). Za muzej so namenili precej dotrajano opuščeno Martinovo cerkev na robu Metlike in jo začeli obnavljati. Dobro zastavljeno delo pa je prekinila 2. svetovna vojna.
Velikokrat se sprašujemo, kakšen bi bil Belokranjski muzej, če bi sploh bil, ko ne bi leta 1945 službena dolžnost pripeljala v Metliko profesorja slavista Jožeta Dularja. Kot tridesetletnik se je hitro vključil v družbeno in družabno življenje mesta ter je bil nepogrešljiv pri vseh takratnih kulturnih dejavnostih. Okoli sebe je zbral somišljenike in skupaj so 10. novembra 1949 sklicali ustanovni občni zbor Muzejskega društva, ki si je zadalo nalogo, da čim prej spravi v življenje Belokranjski muzej. Članice in člani so začeli intenzivno zbirati predmete in drugo gradivo ter ga dodali tistemu, ki je v Metliki že čakalo na muzejsko predstavitev. To je bilo 110 arheoloških najdb s Kučarja nad Podzemljem, ki jih je v letih 1933–36 izkopal Walter Schmid, in 12 del kiparja Alojza Gangla, ki so prišla leta 1939 v Metliko iz Prage. Muzej so takoj na začetku zasnovali kot splošni pokrajinski muzej.
Odbor Muzejskega društva. Sedijo z leve: Ivan Drobnič, Albina Možina, Jože Dular, ki je bil leta 1952 imenovan za honorarnega upravnika muzeja, in Božidar Flajšman. Stojita Jože Prus in Gabrijel Žemlja. Manjka Lojze Zupanc. – 1950
Od odprtja Belokranjskega muzeja do Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo
Prvega maja 1951 je Muzejsko društvo (poznejše Belokranjsko muzejsko društvo) ob navzočnosti predstavnikov ljudske oblasti in mnogih domačinov odprlo Belokranjski muzej, ki je v dveh proštijskih sobah pokazal obiskovalcem prve zametke arheološke, kulturnozgodovinske in etnološke zbirke, medtem ko si bili v sobi mestne hiše razstavljeni predmeti iz narodnoosvobodilnega boja. »Skromno je bilo, skoraj preveč začetniško in nebogljeno, a vendar spet dovolj prepričljivo, da je v ljudeh, ki so si ta dan ogledovali novo odprte zbirke, vzbudilo zavest, da stoje ob rojstvu Belokranjskega muzeja, ki ima vse pogoje, da se bo s skupnimi napori razvil v pomembo kulturno ustanovo na tem najjužnejšem delu slovenske zemlje« (J. DULAR 1961. str. 78). Začetki so bili težavni, boljši časi pa so prišli, ko se je muzej preselil v Metliški grad, od koder so se postopoma izselile razne ustanove in zasebne stranke. V njem so leto za letom obnavljali prostore za potrebe razstav, depojev, arhiva, knjižnice.
Prvi razstavni prostori etnološke in kulturnozgodovinske zbirke v metliški proštiji. – 1951
Trdna vez, ki se je stkala med Belokranjskim muzejem in Belokranjskim muzejskim društvom v prvih letih skupnega dela, se ni nikoli pretrgala. Pri nekaterih dejavnostih se sploh ni dalo razmejiti dela enega in drugega. Razstave, odkritja spominskih obeležij zaslužnim Belokranjcem, predavanja, izdajanje publikacij, razglednic in značk ter izleti so bile aktivnosti, ki sta jih muzej in društvo pripravljala z roko v roki. Ko je muzej postal povsem samostojen, je večino tega dela prevzel nase, še vedno pa so bili člani društva njegovi največji »zavezniki«, kar velja še danes.
Čeprav je bil Jože Dular po izobrazbi slavist, je imel izreden smisel za muzeološko delo. Poleg tega, da je bil ravnatelj muzeja, je opravljal naloge kustosa, dokumentalista, bibliotekarja, hodil je po terenu, zapisoval, fotografiral. Navezal je stike z mnogimi slovenskimi muzealci, zlasti pa je bila vidna njegova vloga pri strokovnem in prijateljskem povezovanju Belokranjskega muzeja s Posavskim muzejem v Brežicah, Dolenjskim muzejem v Novem mestu, Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki in Knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu (A. BRANCELJ BEDNARŠEK 2000, str. 314).
V letu 1976, ob 25. obletnici delovanja muzeja, je bila v prvem nadstropju Metliškega gradu odprta na novo postavljena stalna razstava, ki je potekala krožno skozi sedemnajst sob. To je bila velika pridobitev, ki so si jo prvi ogledali predstavniki muzejev, vključenih v Skupnost muzejev Slovenije. Na srečanju, ki ga je gostil Belokranjski muzej, je bila Jožetu Dularju podeljena Valvasorjeva nagrada za življenjsko delo, najvišje stanovsko priznanje za delo v muzejstvu.
Krožna pot skozi 17 razstavnih sob. – 1976
Od širjenja dejavnosti do državnega odlikovanja
Ko je ravnatelj Jože Dular po tridesetih letih predajal delo profesorju geografije Zvonku Rusu, je bil Belokranjski muzej spoštovana kulturna ustanova z obsežno stalno razstavo, bogatim arhivom, polnimi depoji in knjižnico, kjer so shranjene tudi Dularjeve številne publikacije o belokranjski naravni in kulturni dediščini, krajevni zgodovini in zaslužnih Belokranjcih.
Ravnatelj Zvonko Rus (1981 - 1996), ravnatelj Jože Dular (1951 - 1981) in direktorica Andreja Brancelj Bednaršek (1996 - ). – 1996
Poleg stalne in občasnih razstav, ki so bile na ogled v Metliškem gradu, je muzej skrbel tudi za razstave v Spominski hiši Otona Župančiča v Vinici, v Muzejski hiši v Semiču in nekaj časa za razstave Slovenskega gasilskega muzeja v Metliki. Kustosi so med drugim aktivno sodelovali na desetih belokranjskih mladinskih raziskovalnih taborih Znanost mladini, muzej pa se je čedalje bolj vključeval tudi v širše kulturno in turistično dogajanje v regiji.
Število predmetov in drugega gradiva se je v Belokranjskem muzeju hitro povečevalo, k čemur so pripomogle številne donacije. Zaupanje, ki so ga ljudje na ta način izkazovali muzeju, pa je hkrati pomenilo veliko odgovornost. Zavedanje, da mora biti za premično kulturno dediščino kar najbolje poskrbljeno, je muzealce soočalo z vse bolj perečima vprašanjema prepotrebne obnove Metliškega gradu in zagotovitve ustreznih prostorov za depoje. Poleg tega pa je muzej ves čas pestila tudi kadrovska podhranjenost.
Prelomnico v razvoju Belokranjskega muzeja je pomenila celostno zasnovana prenova Metliškega gradu, ki se je začela sredi leta 1999. Zamenjani so bili ostrešje in kritina gradu ter vsi stropi in stavbno pohištvo prvega nadstropja. Delavci muzeja smo v glavnem sami, z malo zunanje pomoči, preselili stalno razstavo z nekaj tisoč predmeti, arhiv z nekaj deset tisoč kosi gradiva, knjižnico z nekaj tisoč knjigami, del depojev in upravne prostore, kar je bil velik miselni in fizični napor. Muzej je bil skoraj tri leta zaprt za obiskovalce, zaposleni pa smo delali v izjemnih razmerah.
Obnova gradu doseže največji obseg. – 1999
Priznanje požrtvovalnemu delu in zapuščini predhodnikov, ki so orali ledino ter postavili temelje za razvoj muzejske dejavnosti v Beli krajini, pa je v letu 2001 prišlo od takratnega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. Za zasluge na področju kulture je ob petdesetletnici delovanja Belokranjskemu muzeju Metlika podelil državno odlikovanje častni znak svobode Republike Slovenije.
Direktorici muzeja Andreji Brancelj Bednaršek je častni znak svobode Republike Slovenije izročil predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. – Ljubljana, 6. februar 2002
Od izjemnih donacij do odmevnih razstav in izobraževalnih programov
Leta 2001 je Belokranjski muzej sprejel v upravljanje še Galerijo Kambič, ki jo je v naslednjih letih napolnil z izjemno dragoceno donacijo Metličana akademika prof. dr. Vinka Kambiča in njegove soproge primadone Vilme Bukovec. Dvesto trideset predmetov, med njimi kar 83 umetniških del 23 avtorjev, je muzej razstavil v prvem in drugem nadstropju galerije, pritličje pa je namenil občasnim razstavam. Med njimi je bilo veliko odmevnih, največje pozornosti pa je bila deležna razstava Alojz Gangl / kipar na poti v moderno, ki jo je Belokranjski muzej pripravil v sodelovanju z Narodno galerijo iz Ljubljane. Avtorici celostno zasnovanega projekta, ki je poleg zahtevnega raziskovalnega in restavratorskega dela zajemal tudi pripravo obširnega kataloga v slovenskem in angleškem jeziku, sta zanj prejeli Valvasorjevo priznanje Slovenskega muzejskega društva.
Alojz Gangl – kipar na poti v moderno. – 2009
Sledila je še ena bogata donacija 52 grafik belokranjske rojakinje Tince Stegovec, priznane umetnice in pedagoginje, ki je v Galerijo Kambič s svojimi deli privabila veliko poznavalcev in ljubiteljev umetnosti ter vedoželjne mladine. Razstava je bila potem na ogled še na nekaj drugih slovenskih razstaviščih.
Belokranjski muzej je ves čas zgledno skrbel za svoje stalne razstave na štirih lokacijah. Skladno z načrti jih je drugo za drugo prenavljal, posodabljal, dopolnjeval. Vse bolj pa je postajal prepoznaven tudi po odmevnih letnih občasnih razstavah v Ganglovem razstavišču v Metliškem gradu (1408 / Prišli so Turki, za njimi Uskoki; Beti / 60 let spominov idr.), ki so jih spremljali katalogi ter bogat pedagoški in andragoški program. S tem namenom sta bili zasnovani muzejska knjižna zbirka Belokranjska dediščina, v kateri je do zdaj izšlo devet publikacij, in zbirka Belokranjski muzej za mlade z osmimi publikacijami.
1408 – prišli so Turki, za njimi Uskoki. – 2008
Muzej je vse bolj na široko odpiral svoja vrata in nenehno dopolnjeval izobraževalne vsebine. Vodstvom za vse generacije obiskovalcev so se pridružile učne ure z delovnimi zvezki za osnovnošolce in srednješolce, pa najrazličnejše delavnice, namenjene družinam. Organiziranih je bilo tudi veliko predavanj, predstavitev, koncertov. Število zadovoljnih obiskovalcev se je iz leta v leto povečevalo in zaposlene, ki so ohranjali timsko obliko dela, spodbujalo k vedno novim načrtom. Žal pa zaradi nedokončane obnove Metliškega gradu vseh ni bilo mogoče uresničiti.
New York, Milano, London, Pariz, Metlika, retro modna revija Beti. – 2016
Od zbiralne politike do pooblastila za opravljanje državne javne službe muzejev
Zbiralna politika Belokranjskega muzeja temelji na poreklu ali kakršni koli drugi povezavi predmetov in arhivskega gradiva z Belo krajino, ki je posebna tako v geografskem, naravoslovnem kot etničnem, kulturološkem in zgodovinskem pogledu. V deželi med Gorjanci in Kolpo so se ljudje naseljevali od mlajše kamene dobe dalje. Sledi njihovega načina življenja od prazgodovine do najnovejših časov so vidne na muzejskih razstavah.
Največ predmetov in drugega gradiva je povezanih z Belokranjci. To so potomci slovenskih srednjeveških naseljencev in južnoslovanskih beguncev (Uskokov), ki so se pred turško nevarnostjo začeli sem priseljevati v začetku 16. stoletja. Ime Beli Kranjci se je pojavilo v prvi polovici 19. stoletja po tedaj tu splošni beli noši, in ti prebivalci jugovzhodnega dela nekdanje dežele Kranjske so dali ime celi pokrajini.
Za območje današnje Bele krajine je značilna narodnostna, jezikovna in verska raznovrstnost prebivalcev. Tu živijo Slovenci, Hrvati in Srbi, ki govorijo slovenska, hrvaška in srbska narečja, po veroizpovedi pa so rimokatoliki, uniati in pravoslavci. Od 14. stoletja do začetka 2. svetovne vojne so na zahodu pokrajine živeli še nemški kolonisti – Kočevarji, prebivalci Bele krajine pa so nekaj stoletij tudi Romi.
Belokranjski muzej skrbi za premično kulturno dediščino Bele krajine. Vlada Republike Slovenije mu je leta 2013 podelila pooblastilo za opravljanje državne javne službe muzejev za področji etnologije in zgodovine ter ga v letu 2021 razširila še na področji arheologije in likovne umetnosti. Za razvoj muzeja je to izjemno pomembno, saj bo kot pristojni muzej lahko samostojno pokrival našteta področja na območju vseh treh belokranjskih občin. Rezultat dolgoletnih prizadevanj Belokranjskega muzeja pa je tudi zaposlitev kustosa arheologa, kar pomeni, da bo za arheološko dediščino Bele krajine končno ustrezno poskrbljeno.
Od poslanstva do vizije
Minilo je sedemdeset let, odkar je Belokranjski muzej začel opravljati svoje pomembno poslanstvo. Razvil se je v ugledno kulturno ustanovo, edino te vrste v Beli krajini. Ves čas sledi opredelitvi, iz Statuta mednarodnega muzejskega sveta (ICOM), da je »muzej za javnost odprta nepridobitna stalna ustanova v službi družbe in njenega razvoja, ki zaradi preučevanja, vzgoje in razvedrila pridobiva materialne dokaze o ljudeh in njihovem okolju, jih hrani, raziskuje, o njih daje informacije in jih razstavlja«.
Muzej je vez med preteklostjo in sedanjostjo zlasti v izobraževalnih procesih, ko s stalnimi in občasnimi razstavami, založniško dejavnostjo ter pedagoškimi, andragoškimi in popularizacijskimi programi prispeva k utrjevanju narodne zavesti in regionalne identitete. Njegova skrb za dediščino je v obmejni pokrajini še izrazitejša.
Razstava Belokranjske pisanice na Veleposlaništvu Republike Slovenije v ameriški prestolnici Washington. – 2021
Vizija Belokranjskega muzeja temelji na strokovnem delu z jasno opredeljenimi cilji, ki vključujejo drzne ideje, ambiciozne načrte in ustvarjalni nemir, saj brez vsega tega ni razvoja. S skrbnim dokumentiranjem in zanimivo predstavitvijo bogate dediščine želi muzej vzbujati spoštovanje do tega kulturno pestrega in zgodovinsko pomembnega prostora.
Razvojni potencial Bele krajine se gotovo kaže v kulturnem turizmu. Pri poudarjanju vrednot, ki jih je najti v prepoznavni nepremični, premični in nesnovni dediščini, je vloga Belokranjskega muzeja ključna in se ne sme spregledati. Čeprav je muzej že postal središče, ki s svojimi informacijami pomaga oblikovati kritično razmišljanje o preteklosti in sedanjosti tako pri strokovnjakih kot pri šolajoči se mladini in drugih vedoželjnih obiskovalcih, si nenehno postavlja nove izzive, širi svoje zbirke in aktivnosti ter ostaja nosilec muzejske dejavnosti v Beli krajini tudi v prihodnje.
Načrti Belokranjskega muzeja so usmerjeni k ljudem in k zavedanju, da je muzej pomembno stičišče kulturnega dogajanja, ki prispeva h kakovosti življenja. Zato je bilo v preteklih letih veliko pozornosti namenjene prenovam stalnih razstav v Spominski hiši Otona Župančiča v Vinici, Muzejski hiši v Semiču in Galeriji Kambič v Metliki. Trenutno pa je pred muzejskimi delavci mogoče največji izziv: hkrati z dokončanjem obnove Metliškega gradu postaviti posodobljeno in razširjeno stalno razstavo Bela krajina v odsevu sedmih tisočletij, katere del bo tudi razstava Arheološko bogastvo Bele krajine.
