Razsvetljava z lojem, mastjo ali oljem je bila ena manj zahtevnih in pogostejših v kmečkem okolju. Najhitreje jim je bil pri roki ovčji loj, saj so ovce redili skoraj pri vsaki belokranjski hiši. Redkeje so uporabljali goveji loj in svinjsko mast, medtem ko so morali olje kupovati.
Loj je navadno gorel v črépu, to je črepinji starega lonca, pečne kahle ali kake manjše posode. Če te ni bilo, pa kar v izdolbeni repi, krompirju, korenu ali pa tudi v zeljnem kocenu. Vdolbino so nagazili z lojem, v sredini pa namestili taht, to je košček zvite cunje, prediva, preje ali pavole. Prejo in pavolo so navadno ovili okoli trščice ali šibice in vse skupaj zabodli v loj.
Ta svetila so imenovali črépec (Radovica, Rosalnice, Suhor), črep (Adlešiči, Damelj) pa tudi crep ali črépič (Bojanci). Na Štrekljevcu in Krasincu pa so tej luči rekli kar preprosto kóren ali repa.
Vir: Svetila v Beli krajini, Belokranjski muzej Metlika, 1995
