Metlika se prvič omenja leta 1300 kot Novi trg (Novum forum) v listini grofa Henrika II., ki je bil najpomembnejši predstavnik Goriških. Že z imenom Novi trg kaže na načrtno novoustanovljeno urbano središče, locirano na pomembni cestni povezavi iz Marke v Slavonijo. V sklopu urbane zasnove je stal tudi plemiški grad, ki se je začel razvijati okoli dominantnega stolpa. »Grajsko celoto so tvorile bivalne in gospodarske stavbe, tu je bil dom gradiščana, ob vsakokratnem obisku pa bivališče grofa, njegovega spremstva, uradništva in vojaštva. Med naselbino in gradom je bil širok jarek, ki je fizično ločil dobro zavarovano središče oblasti od mesta. Grad se je razvijal ločeno in živel zunaj pravil naselbine, a hkrati predstavljal njen najmočnejši in skrajni branik. Najprej je bil bivališče plemiškega gradiščana, prvi znani je Wischotzer de Novo foro, omenjen leta 1300, čigar priimek predstavlja najzgodnejšo omembo današnjega mesta Metlika. Z oblikovanjem goriške oblasti in izdajo privilegija aprila 1365 pa je grad postal bivališče glavarja Grofije v Marki in Metliki. Najverjetneje so se plemiči, duhovščina in meščani na gradu zbirali na stanovih te deželice ter pred ograjnim sodiščem reševali medsebojne spore. Številni podložniki gospostva so tamkaj iskali pravico na deželskem sodišču, ki je imelo tudi krvno pravdo in je zato smelo sankcionirati najhujše delikte. Hkrati je bil grad prostor intenzivnega vrveža gospodarstva velikega gospostva, bil je vozlišče upravnih, ekonomskih in vojaških funkcij.« (Janez Weiss: Častite avstrijske hiše zvesti podložniki: Neumarkt – Möttling – Metlika. Nastanek in razvoj mesta od konca 13. do začetka 19. stoletja (ur. Janez Weiss), Metlika: Belokranjski muzej Metlika, 2018, str. 163) V 16. stoletju so bili po Valvasorjevih trditvah lastniki gradu Alapiči in Frankopani. Ti so ga prepustili zagrebškemu stolnemu kapitlju, leta 1621 so grad kupili trije bratje Wazni, družina pa ga je 1680. leta prodala grofici Paradeiser. Kmalu je gospostvo odkupil grof Jurij Žiga Lichtenberg, ki ga je – najverjetneje 1713. leta – prodal zagrebškemu kapitlju. Medtem je grad leta 1705 tako kot celotno mesto pogorel. Precej je bil poškodovan tudi po požaru v letu 1790. Dve leti zatem ga je kupil ljubljanski krčmar Jožef Savinšek. Družina je z graščino gospodarila in v njem živela več kot sto let. Zadnji metliški graščak je bil dr. Josip Savinšek, ki si je pridobil naziv viteza. Leta 1899 je grad prodal Ljudski posojilnici v Ljubljani, štiri leta pozneje pa je za 130.000 kron postal last Prve dolenjske posojilnice v Metliki.Originalna kamnita plošča z grbom viteza Savinška, po 1871inv. št.: Z 7419 (foto: Branko Babič)V mogočni stavbi Metliškega gradu je imelo poleg lastnikov svoje prostore kar nekaj ustanov in zasebnih strank. Tako se je že 1860. leta vanj vselilo okrajno sodišče, v njem je bil sedež metliškega sreza (1931–1936), med drugo svetovno vojno pa narodno sodišče za belokranjsko območje in oddelek oficirske šole glavnega štaba NOV in PO Slovenije. Po vojni, ko je grad prešel v last splošnega ljudskega premoženja, so v njem gostovali nižja gimnazija, internat, zemljiška knjiga, otroški vrtec, mladinski klub, ljudska knjižnica in Belokranjski muzej, ki je dobil prve prostore leta 1954, potem pa jih pridobival vedno več. Danes je skoraj celoten grad namenjen muzejski dejavnosti.

Metliški grad / Bela krajina v odsevu sedmih tisočletijGalerija Kambič Metlika / Ljubiteljev zakladSpominska hiša Otona Župančiča Vinica / ZAČASNO ZAPRTOMuzejska hiša Semič / Semič v dvajsetih slikah in Vinogradniška zbirka

Tokratni praznik slovenske kulture smo v Belokranjskem muzeju obeležili likovno obarvano.Poleg brezplačnega ogleda razstav v Metliškem gradu in Galeriji Kambič smo namreč pripravili ustvarjalno delavnico Ko pesem postane risba, navdihnjeno z aktualno likovno razstavo Filipa Fröhlicha in poezijo Franceta Prešerna. Otroci so pod vodstvom kustosinje pedagoginje Alenke Misja v pesmih iskali oblike, se tudi sami umetniško izrazili in pripravili razstavo svojih del.Otroškemu odkrivanju umetnosti je sledilo razkritje skrivnosti Mušičevih Benetk v Galeriji Kambič. Zbrane je v novi vlogi najprej pozdravil v. d. direktorja Kristjan Husič, mag. Gojko Zupan, raziskovalec in varuh kulturne dediščine, prejemnik priznanja Izidorja Cankarja za celostno predstavitev slikarja Zorana Mušiča, pa je z nami delil zanimivo življenjsko pot umetnika, prikazal vzporednice z drugimi umetniki na temelju beneških motivov in razkril podrobnosti njegovega ustvarjanja v Benetkah.Ozadje nastanka nekaterih Mušičevih del na stalni razstavi Ljubiteljev zaklad je tako postalo bolj jasno in z veseljem ga ob naslednjem obisku razkrijemo tudi vam.Vabljeni k ogledu fotografij včerajšnjega dne in obisku Galerije Kambič, kjer je do 18. aprila 2026 na ogled tudi občasna razstava Filip Fröhlich, 200 let.

Po skoraj 30 letih predanega vodenja muzeja se s položaja poslavlja naša dolgoletna direktorica Andreja Brancelj Bednaršek. Ob tej priložnosti se ji iskreno zahvaljujemo za njeno vizijo, izjemen prispevek in predano delo s katerim je zaznamovala razvoj muzeja ter pustila neizbrisen pečat v lokalnem in širšem kulturnem prostoru.Z dnem 24. 12. 2025 bo vodenje muzeja kot vršilec dolžnosti direktorja prevzel kustos arheolog Kristjan Husič. Želimo mu veliko uspeha, ustvarjalne energije in modrih odločitev pri nadaljnjem razvoju muzeja.Hvala vsem za podporo tudi v prihodnje.

Sanitetna torbicainv. št.: N 9987Uporabljali so jo v zdravstveni enoti italijanske okupacijske vojske, po kapitulaciji Italije pa jo je prevzela medicinska sestra v Metliki Hermina Herakovič.Aluminijasta glavnikainv. št.: N 9989 in N 9890Izdelana sta bila v partizanskih delavnicah in sta služila za odstranjevanje uši in gnid z las.Merilnik krvnega tlakainv. št.: N 5487Imenovali so ga tudi Riva-Rocci, po italijanskem zdravniku Scipionu Riva-Rocciju (1867 - 1937), ki ga je izumil leta 1896. Aparat italijanskega porekla je med NOB uporabljal dr. Bogomir Magajna, ki je bil zdravnik v ambulanti Glavnega štaba NOV in POS v Petrovi vasi.Opornica za roko, steklenička s cepivom proti tifusu, steklenička z zdravilom za zdravljenje luesa (sifilisa)inv. št.: N 9992, N 9993, N 9995Opornica za roko je bila izdelana v partizanskih delavnicah na območju Črnomlja, zdravili pa sta zavezniškega porekla. Vse troje je bilo v ambulanti Glavnega štaba NOV in POS v Petrovi vasi v hiši Jakoba Špringerja, kjer je bil zdravnik dr. Bogomir Magajna.Ampule z zdravilom proti davici v škatlici, vata v stekleni dozi, kompresijski povoj v pločevinasti dozi, doza z zdravilom Prontosil proti raznim kokominv. št.: N 9999, N 10000, N 10001, N 10002 Zdravili, vato in povoj je prejel Maks Vilfan, učitelj v Metliki, od medicinske sestre Zdravstvenega doma pred odhodom v internacijo v Italijo. Neuporabljeno je prinesel domov.Kirurški nožek – skalpel in kirurški pripomoček – precepka (pean)inv. št.: N 10003, N 10004Kirurška pripomočka so uporabljali med operacijami v partizanski bolnici Zgornji Hrastnik blizu Komarne vasi. Upravnik in zdravnik v bolnici je bil dr. Janez Milčinski – Peter.Foto: Leon Gregorčič