Metlika se prvič omenja leta 1300 kot Novi trg (Novum forum) v listini grofa Henrika II., ki je bil najpomembnejši predstavnik Goriških. Že z imenom Novi trg kaže na načrtno novoustanovljeno urbano središče, locirano na pomembni cestni povezavi iz Marke v Slavonijo. V sklopu urbane zasnove je stal tudi plemiški grad, ki se je začel razvijati okoli dominantnega stolpa. »Grajsko celoto so tvorile bivalne in gospodarske stavbe, tu je bil dom gradiščana, ob vsakokratnem obisku pa bivališče grofa, njegovega spremstva, uradništva in vojaštva. Med naselbino in gradom je bil širok jarek, ki je fizično ločil dobro zavarovano središče oblasti od mesta. Grad se je razvijal ločeno in živel zunaj pravil naselbine, a hkrati predstavljal njen najmočnejši in skrajni branik. Najprej je bil bivališče plemiškega gradiščana, prvi znani je Wischotzer de Novo foro, omenjen leta 1300, čigar priimek predstavlja najzgodnejšo omembo današnjega mesta Metlika. Z oblikovanjem goriške oblasti in izdajo privilegija aprila 1365 pa je grad postal bivališče glavarja Grofije v Marki in Metliki. Najverjetneje so se plemiči, duhovščina in meščani na gradu zbirali na stanovih te deželice ter pred ograjnim sodiščem reševali medsebojne spore. Številni podložniki gospostva so tamkaj iskali pravico na deželskem sodišču, ki je imelo tudi krvno pravdo in je zato smelo sankcionirati najhujše delikte. Hkrati je bil grad prostor intenzivnega vrveža gospodarstva velikega gospostva, bil je vozlišče upravnih, ekonomskih in vojaških funkcij.« (Janez Weiss: Častite avstrijske hiše zvesti podložniki: Neumarkt – Möttling – Metlika. Nastanek in razvoj mesta od konca 13. do začetka 19. stoletja (ur. Janez Weiss), Metlika: Belokranjski muzej Metlika, 2018, str. 163)

V 16. stoletju so bili po Valvasorjevih trditvah lastniki gradu Alapiči in Frankopani. Ti so ga prepustili zagrebškemu stolnemu kapitlju, leta 1621 so grad kupili trije bratje Wazni, družina pa ga je 1680. leta prodala grofici Paradeiser. Kmalu je gospostvo odkupil grof Jurij Žiga Lichtenberg, ki ga je – najverjetneje 1713. leta – prodal zagrebškemu kapitlju. Medtem je grad leta 1705 tako kot celotno mesto pogorel. Precej je bil poškodovan tudi po požaru v letu 1790. Dve leti zatem ga je kupil ljubljanski krčmar Jožef Savinšek. Družina je z graščino gospodarila in v njem živela več kot sto let. Zadnji metliški graščak je bil dr. Josip Savinšek, ki si je pridobil naziv viteza. Leta 1899 je grad prodal Ljudski posojilnici v Ljubljani, štiri leta pozneje pa je za 130.000 kron postal last Prve dolenjske posojilnice v Metliki.

Originalna kamnita plošča z grbom viteza Savinška, po 1871

inv. št.: Z 7419 (foto: Branko Babič)

V mogočni stavbi Metliškega gradu je imelo poleg lastnikov svoje prostore kar nekaj ustanov in zasebnih strank. Tako se je že 1860. leta vanj vselilo okrajno sodišče, v njem je bil sedež metliškega sreza (1931–1936), med drugo svetovno vojno pa narodno sodišče za belokranjsko območje in oddelek oficirske šole glavnega štaba NOV in PO Slovenije. Po vojni, ko je grad prešel v last splošnega ljudskega premoženja, so v njem gostovali nižja gimnazija, internat, zemljiška knjiga, otroški vrtec, mladinski klub, ljudska knjižnica in Belokranjski muzej, ki je dobil prve prostore leta 1954, potem pa jih pridobival vedno več. Danes je skoraj celoten grad namenjen muzejski dejavnosti.