Med letoma 1960 in 1967 je Marica Mucha, soproga metliškega fotografa Antona Muche, Belokranjskemu muzeju poklonila zbirko 263 negativov na steklenih ploščah. Na treh različnih dimenzijah stekel so upodobljeni belokranjski kraji, dogodki, člani društev ter portreti posameznikov in družin s konca 19. in začetka 20. stoletja.  Prostovoljno gasilsko društvo Metlika z mestno godboMetlika, grajsko dvorišče, 4. 5. 1905 negativ na stekleni plošči, 17,9 x 23,8 cminv. št.: Ns 001 Praznovanje 500-letnice mesta Metlike Metlika, 18. 8. 1907 negativ na stekleni plošči, 17,9 x 23,8 cminv. št.: Ns 056  Nastop Sokola Novo mesto in Belokranjskega SokolaMetlika, Ivčev vrt, 1908 negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,8 cminv. št.: Ns 012 Telovadni nastop članov Sokola - živa slikaMetlika, Ivčev vrt, 4. 7. 1909 negativ na stekleni plošči, 17,9 x 12,9 cminv. št.: Ns 203 Telovadci Belokranjskega SokolaMetlika, 1911 negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,8 cminv. št.: Ns 016 Godbeni klub v Metliki Metlika, vrt gostilne Alojza Franza, 1911 negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,8 cminv. št.: Ns 006 Osebje C. k. okrajnega sodišča v MetlikiMetlika, 1905 negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,8 cminv. št.: Ns 068  Prvi avto v MetlikiMetlika, pred komendo, 1913 negativ na stekleni plošči, 11,9 x 16,3 cminv. št.: Ns 212 Veduta MetlikeMetlika, pogled s Hriba, med letoma 1908 in 1914 negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,7 cminv. št.: Ns 026 Pokopališka cerkev sv. RokaMetlika, 1903 negativ na stekleni plošči, 17,9 x 24 cminv. št.: Ns 032  Vrtiljak "karusel" na Hranilovičevem dvoriščuMetlika, okoli leta 1910 negativ na stekleni plošči, 17,9 x 23,9 cminv. št.: Ns 050 Trg v SemičuSemič, okoli leta 1900 negativ na stekleni plošči, 17,9 x 23,9 cminv. št.: Ns 074 Grad PobrežjePobrežje, okoli leta 1910 negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,8 cminv. št.: Ns 077 Mladoporočenca Feliks Fux in Terezija, roj. KopiničMetlika, 1909 negativ na stekleni plošči, 23,7 x 17,8 cminv. št.: Ns 059 Sorodniki metliškega trgovca in fotografa Antona MucheMetlika, 1902 ali 1903 negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,9 cminv. št.: Ns 065 Otrok v naslanjačuMetlika, okoli leta 1910 negativ na stekleni plošči, 16,4 x 11,9 cminv. št.: Ns 102 Otrok na gugalnem konjičkuMetlika, okoli leta 1910 negativ na stekleni plošči, 11,9 x 16,4 cminv.št.: Ns 106 Deklica ob stoluMetlika, okoli leta 1910 negativ na stekleni plošči, 16,4 x 11,9 cminv. št.: Ns 111 Ženska z dežnikomMetlika, okoli leta 1910 negativ na stekleni plošči, 16,3 x 11,9 cminv. št.: Ns 114 Družina Ivana in Antonije Martinak, roj. MuchaMetlika, okoli leta 1910 negativ na stekleni plošči, 16,4 x 11,9 cminv. št.: Ns 185  

Pogled #naprejvpreteklost smo zaključili s hokejsko igro. Če se sprašujete, kaj neki ima to z našo temo razsvetljevanja ter svetili v tem tednu, se samo spomnite, kako so vam zimske radosti kot otroku »razsvetlile« obraz. Ne glede na starost, spol, leto ali stoletje pričarajo igrivi zimski spomini pristen nasmeh na obraz. Obudite svoje in si »razsvetlite« današnji dan. Hokejska igra z začetka zgodbe pa se je odvila na zaledenelem »jezeru« mrzlega zimskega dne, 7. februarja 1960, na Majerju pri Bračiki v Metliki. Foto: Jože Dular << Naprej v preteklost - #veselimuzej

Jeseni 1923 je tudi v Metliki končno zagorela elektrika, za katero je skrbela privatna kalorična elektrarna Janeza Nemaniča iz Čuril. Sprva so si jo napeljali le redki zasebniki, medtem ko je po cestah in trgih lampist še vedno nažigal petrolejke. In kako prav so imeli mestni očetje, da se niso prenaglili.  Elektrarna je namreč zašla v denarne težave in prenehala obratovati, meščani pa so se kaj kmalu vrnili k petrolejkam. Električna luč v Metliki je znova zagorela leta 1931, ko je bil napeljan daljnovod iz hrvaškega Ozlja. Takrat so odstranili tudi cestne petrolejke in jih nadomestili z električnimi svetilkami, hkrati pa je bil ob službo zadnji metliški lampist Ivan Barbič. Po drugi svetovni vojni je nova luč dosegla velik razmah in elektrificirana je bila ena vas za drugo. Do leta 1954 so v metliški občini, ki zajema mesto in 59 vasi, dobila električno luč vsa naselja. Marsikdo je takrat, ko mu je v hiši zagorela električna žarnica, simbolično razbil na hišnem pragu petrolejko. Čisto praktično pa so se nekateri lotili predelav svetil »stare« razsvetljave. Čudoviti primerki danes dopolnjujejo podobo Galerije Kambič in jih najdete tudi v novem galerijskem katalogu Ljubiteljev zaklad. Večne luči iz obdobja empira (1800 - 1815) ali pa kristalni lestenci iz sredine 19. stoletja nedvomno niso bili zasnovani za obdobje elektrifikacije. A zavreči nekaj tako lepega in dragocenega je še danes nepojmljivo, zato človeška iznajdljivost, pa tudi varčnost, ne pozna meja. Po lestencih so tako napeljali žice, v tulce za sveče namestili žarnice in že je zasvetila »nova« luč. Lestenec sredina 19. stoletja brezbarvno in barvno kristalno steklo, medenina ; v. / h. 96 cm inv. št.: GK 1440 Vir: Svetila v Beli krajini, Belokranjski muzej Metlika, 1995; Ljubiteljev zaklad, Zbirka akademika prof. dr. Vinka Kambiča in primadone Vilme Bukovec, Belokranjski muzej Metlika, 2021 Foto: Borut Peterlin << Naprej v preteklost - #veselimuzej

Tako na deželi, kot v obeh belokranjskih mestih, Metliki in Črnomlju, so si na nočnih poteh svetili s svetilkami z lesenim ali pločevinastim ogrodjem, v katerega so bile v utorih vstavljena stekla, notri pa je gorela sveča ali pločevinasta posodica s petrolejem. Razlog za uporabo zaprtih svetilk zunaj hiše ni bil nič drugega kot požarna varnost – v mestih, kjer so hiše stale tesneje skupaj, je bila nevarnost ognja še toliko večja. Obe mesti sta zato že zgodaj imeli tudi požarno stražo, ki je skrbela, da meščani niso hodili z »nezavarovano svečavo« okoli skednjev in drugih gospodarskih poslopij. Te svetilke so imenovali loterna (Krasinec, Adlešiči), leterna (Lokvica, Semič, Dragatuš), lehterna (Metlika, Stari trg), lampa (Otovec) ali lampaš (Preloka, Bojanci, Marindol). Sveče zanje so nekateri vaščani delali sami, lojene – iz ovčjega in govejega loja, medtem ko so voščene sveče, te so bile tudi veliko boljše, ulivali predvsem čebelarji. S petrolejem, ki se je v razsvetljavi pričel uveljavljati okoli leta 1870, pa so svetili le v premožnejših hišah. Smrdljivo olje, kot so mu rekli na Božakovem, je bilo za kmeta razkošje in so z njim svetili le v prav nujni potrebi. Še celo malo pred drugo svetovno vojno je moral za liter petroleja v trgovinah, kjer so prejemali plačilo tudi v naturalijah, dati 42 jajc. Lehterni Vir: Svetila v Beli krajini, Belokranjski muzej Metlika, 1995 Foto: Janez Pukšič << Naprej v preteklost - #veselimuzej

Nekoč so v Beli krajini svetili s trskami, ki so jih imenovali luč, treske ali lučke. Tesali so jih iz hrastovih, bukovih, brezovih ali gabrovih mladih debel, 10 do 15 cm debelih. Debla so najprej razžagali na 60 do 80 cm dolge kose, ki so jih nato s sekiro razcepili v tanke, do 5 cm široke trske. Posušili so jih na peči. Luč pa so lahko tudi »naribali«. Skobeljniku, obliču podobna priprava ali »ribežen« ima na sredini odprtino, v katero je pritrjen 6 cm širok nož. V ogrodje sta zabiti dve palici, s katerima sta dva krepka moška, na vsaki strani po eden, držala ta oblič in v zamahu odrezovala trske s kosa lesa. Belokranjci so luč navadno žgali na čelešniku, ki so ga imenovali tudi železne klešče ali lučerna. Čelešnik je bil kovano, različno zvito in včasih prav umetelno oblikovano železo, ki ima zgoraj klešče ali feder. Tega so s pritiskom roke razprli, da je zgrabil in stisnil trsko, luč. Železo je bilo nasajeno na kolec, ta pa je bil zabit v lesen panjiček ali v razvejano drevesno korenino. Z goreče trske so z drugo trsko utrinjali ali česali ogorke, ki so padali v kak star podstavljen lonec, pleh napolnjen z vodo, da niso zažgali lesenega poda. Če so imeli pri hiši ilovnat pod, so ogorki navadno padali kar na tla. Čelešnik so uporabljali vse do uveljavitve petrolejk.  Vir: Svetila v Beli krajini, Belokranjski muzej Metlika, 1995 Foto: Branko Babič, Janez Pukšič << Naprej v preteklost - #veselimuzej