Belokranjski muzej je ob koncu leta 2019 prejel dragoceno zbirko z več kot tristo predmeti, katerih večina odslikava podobo meščanskega življenja v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Do takrat muzej tovrstnih predmetov (porcelan, srebro, steklo, tekstil) ni hranil prav veliko, zato so lepo obogatili našo kulturnozgodovinsko zbirko.   Predmete sta donirala dr. Janez Dular in mag. Andrej Dular, nahajali pa so se v hiši njunih prednikov na metliških Dragah. Od leta 1863, ko jo je dala zgraditi Antonija Wanka pl. Lenzenheim, prvič poročena s Karlom Fuxom, se je zvrstilo nekaj generacij Fuxovega rodu, zadnja pa je nosila priimek Dular. Nazadnje je v hiši živel profesor Jože Dular, dolgoletni ravnatelj Belokranjskega muzeja. Njegova sinova sta v donacijo vključila tudi očetove osebne predmete in ji dodala številna likovna dela.   Pripravo razstave in izdajo kataloga smo načrtovali že v letu 2020, a je epidemija razstavo preprečila. Našo primarno nalogo smo kljub vsemu opravili: vsi predmeti so bili inventarizirani, fotografirani, digitalizirani, konservirani in objavljeni v katalogu. Izbor predmetov si lahko ogledate tukaj.   Zgodba se tu ni končala, saj sta nas Janez in Andrej Dular obdarila še z novimi predmeti, med katerimi je tudi kar nekaj kosov pohištva. Skupno število se je povzpelo nad petsto.   Za razstavo smo naredili tematski in kronološki izbor predmetov in jih dopolnili s panoji, ki spremljajo stanovalce hiše na Dragah. S še nekaj trdnimi družinami so Fuxovi skoraj tristo let sooblikovali meščanski utrip Metlike in se za vedno zapisali v zgodovino mesta.   Po zaslugi Janeza in Andreja Dularja se bodo z njihovo zapuščino srečevali tudi prihodnji rodovi. ~   Vljudno vabljeni v Galerijo Kambič med 8. februarjem in 9. septembrom 2023!   

  Na dan slovenske kulture smo v muzej želeli pritegniti različne generacije. Od najmlajših, ki se s preteklostjo seznanjajo skozi igro, do malo starejših, ki so bili sami priča marsikateremu dogodku tokrat predstavljene lokalne zgodovine.   Otroci so se vrnili v čas prve poselitve Bele krajine in se skozi prazgodovinska obdobja ter stari in srednji vek sprehodili s pomočjo zanimive Arheoigre. Na zabaven način, ob obilici barv, sestavljank, magnetkov in preizkušanja spomina, jih je kustosinja pedagoginja Alenka Misja seznanila z bogatstvom arheoloških najdb na naših tleh in v muzejski zbirki.      V Galeriji Kambič smo odprli razstavo z naslovom Iz hiše na metliških Dragah, mimo katere Metličani hodijo že od leta 1863, nevedoč, kdo vse so bili njeni prebivalci, z izjemo zadnjega, Jožeta  Dularja, ki so ga kot ravnatelja Belokranjskega muzeja poznali skorajda vsi. Predmete iz hiše njunih prednikov sta muzeju podarila njegova sinova, dr. Janez Dular in mag. Andrej Dular. Donacijo je predstavila direktorica muzeja in avtorica razstave Andreja Brancelj Bednaršek, odprla pa jo je županja Občine Metlika, Martina Legan Janžekovič.   Sklepni del kulturnega praznika nas je popeljal spet v nekoliko bolj oddaljeno preteklost tega prostora. Obiskovalci so si ob vodstvu arheologa Kristjana Husiča ogledali stalno razstavo Arheološko bogastvo Bele krajine in dobili prvovrsten vpogled v življenje naših prednikov.    Nekaj utrinkov kulture na delu si oglejte v galeriji.     

V kratkem video prispevku vas naš arheolog Kristjan popelje v čas čaščenja Mitre. Mogoče vas navduši, da se tudi sami podate na pot v preteklost in obiščete kultno svetišče v osrčju Bele krajine. Ne izpustite pa seveda niti obiska muzeja, kjer se boste sprehodili skozi sedem tisočletij zgodovine tega čudovitega koščka Slovenije.

Pred vami je kratek prikaz božično-novoletnega ustvarjanja naše kustosinje pedagoginje Alenke. Muzejska smrečica se letos ponaša z okraski, inspiriranimi z ornamentiko raznolikih predmetov v hrambi Belokranjskega muzeja.  Za izvedbo potrebujete: ~ navdih, ki ga dobite z ogledom predmetov Belokranjskega muzeja na stalni razstavi Bela krajina v odsevu sedmih tisočletij, ~ fimo maso, ~ kanček dobre volje in obilo ustvarjalnosti. Uspešno delo!

Slovar slovenskega knjižnega jezika takole opiše otirač: "dolgi, ozki brisači podoben kos platna, izvezen z ustaljenimi vzorci, ki se uporablja pri obredjih v Beli krajini".   In čeprav otirač, enačen z brisačo, ne kliče ravno po slavju in praznovanju, temveč nas bolj opominja na vsakdanjo higieno, so imeli lepo vezeni otirači svoj čas tudi drugačno vlogo. Uporabljali so jih pri različnih ljudskih šegah in navadah, zlasti porokah, svatbah, zato jih imenujemo tudi »svatovski robci«. Z otirači so okrasili sobo, v kateri je bila poroka in tudi velik hlebec kruha z luknjo v sredini, »vrtanj«, so z otiračem obesili na steno nad nevestinim sedežem. Dva pisana otirača je imel na drogu pritrjena zastavonoša, prvi v poročni povorki, čez ramo pa ga je imel poveznjenega starešina in tudi godec.   Ornamenti na otiračih so zaradi tehnike predvsem geometričnih oblik. Gre za tkaničenje, ki je nastajalo pri tkanju na statvah. Zato tudi sam vzorec na dolgem in ozkem otiraču poteka vodoravno, od kraja do kraja, je simetričen in navadno tkan v modri in rdeči barvi. To prvotno zahtevno tkalsko tehniko so začeli v 19. stoletju posnemati z iglo - gre za enostavno tehniko vezenja s preštevanjem niti prečno po osnovi in je uporabna za različne vezene izdelke na domačem platnu.   Čeprav ornamentika pozneje ni več vezana na tehniko tkanja, ostaja njeno bistvo geometrično. Najbolj tipična belokranjska motiva sta četverokotnik in osmerokraka zvezda, živalski in drugi motivi pa so stilizirani. Na otiračih tako najdemo še petelina, katerega rep tvori četrtina osmerokrake zvezde, pava in tudi del metliškega grba z dvema krokarjema. Nekaj primerov otiračev, ki jih hrani Belokranjski muzej, si oglejte v galeriji.   Vir: Adamič, M., Tomšič, B., Rijavec, T. (2017). Belokranjski otirači iz lanenega platna. Tekstilec, 60 (1), 14–22.   Bohte, I. in Šterbenc, Z. (ur.) (2013). Vezenine v Beli krajini skozi čas. Črnomelj: Zavod za izobraževanje in kulturo. Račič, B. (1951). Domače tkalstvo v Beli krajini. Slovenski etnograf, 3/4, 142–158. Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. (2014) www.fran.si, dostop 06. 12. 2022