Odkritje spominske plošče ZVONKU RUSU
Belokranjski muzej Metlika

Ponedeljek, 18. September 2023 ob 08:18

Odpri galerijo

Na predvečer 90. jubileja, 20. septembra 2023, smo na pročelju njegove rojstne hiše na Partizanskem trgu v Metliki odkrili spominsko ploščo leta 2020 umrlemu geografu, zgodovinarju, muzealcu in rojaku Zvonku Rusu. S svojim delovanjem na področju pedagoškega dela, muzejske dejavnosti ter publicistike je pomembno prispeval k prepoznavnosti metliške občine, za kar je leta 2005 prejel naziv častni občan Občine Metlika.

Njegovo življenje in delo je predstavila predsednica Belokranjskega muzejskega društva in direktorica Belokranjskega muzeja Andreja Brancelj Bednaršek. Poudarila je, da je Zvonko Rus pustil globoko sled. Poleg vsega profesionalnega dela je opravil tudi veliko prostovoljnega dela v dobrobit lokalne in širše skupnosti. Bil je aktivni član raznih društev med drugimi Belokranjskega muzejskega društva, Mojstrskega društva Metlika, Rojenih v Metliki ...

Govornica se je z devetimi poudarki iz njegovega življenja in dela poklonila devetim desetletjem, odkar se je rodil:

"Zvonko Rus je bil Metličan.
Rodil se je v hiši na Prtizanskem trgu 21. septembra 1933.

Zvonko Rus je bil študent.
Starša Amalija in Anton sta mu omogočila šolanje. Po maturi na gimnaziji v Črnomlju se je istega 1953. leta vpisal na Filozofsko fakulteto ljubljanske univerze, kjer je študiral geografijo. Diplomiral je leta 1960, za svoje diplomsko delo z naslovom Mestna geografija Metlike pa je prejel študentsko Prešernovo nagrado.

Zvonko Rus je bil profesor geografije.
Že kot absolvent se je zaposlil na osnovni šoli v Podzemlju, od leta 1962 pa je poučeval na osnovi šoli v Metliki. Bil je tudi moj profesor. Še več. Bil je razrednik našega 8.A, ki je ostal v spominu po tem, da je izdajal svoje lastno mesečno glasilo Osmošolec. Ne vem, a gotovo je bila to ideja profesorja Rusa, ki nas je znal navdušiti in nam potem stal ob strani, ko bi mogoče tudi obupali. Nismo, in tako so danes izvodi Osmošolca iz šolskega leta 1972 / 73 skrbno shranjeni v Belokranjskem muzeju.

Zvonko Rus je bil raziskovalec geografskih pojavov.
Poleg poučevanja na metliški osnovni šoli ga je pritegnilo raziskovanje. Bil je zunanji sodelavec današnjega Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, pisal je gesla za Krajevni leksikon Slovenije in Enciklopedijo Slovenije in bil soavtor učbenika Zemljepis za šesti razred osnovne šole, ki je v letih med 1975 in 1984 izšel v kar šestih dopolnjenih ponatisih.

Raziskovanju je bil namenjen tudi enotedenski spust s čolnom po reki Kolpi, ki ga je z ravnateljem Belokranjskega muzeja Jožetom Dularjem in njegovim sinom dijakom Janezom opravil v avgustu 1964. Na poti med Lazami in izlivom Kamenice v Kolpo so fotografirali, naredili veliko terenskih zapiskov in posneli film »Mlini na Kolpi« dragoceni dokument časa, ki ga hrani Belokranjski muzej.

Zvonko Rus je bil muzealec.
1. septembra 1978 je zapustil osnovno šolo in začel delati v Belokranjskem muzeju. Prevzel je skrb za zbirko novejše zgodovine in se takoj priključil Antonu Štampoharju, kustosu zgodovinarju Dolenjskega muzeja iz Novega mesta, ki je pripravil koncept za novo postavitev zbirke NOB v Belokranjskem muzeju. Odprli so jo še v istem letu.

Čez tri leta, po upokojitvi Jožeta Dularja, je Zvonko Rus postal ravnatelj Belokranjskega muzeja. Njegova prva pozornost je bila namenjena adaptaciji prostora v pritličju gradu, ki mu danes rečemo Ganglovo razstavišče. Ker je muzej v tistih letih skrbel tudi za Slovenski gasilski muzej, je imel ravnatelj Rus v letu 1984 veliko skrbi z gradnjo in odprtjem novega gasilskega razstavnega paviljona na grajskem vrtu. Sicer pa je svoje delo usmerjal na vse strani. Bil je tudi avtor številnih razstav, fotograf, vodič. Veliko moči je namenil obnovi Metliškega gradu, ki je po njegovi zaslugi začel spreminjati zunanjo podobo. Tik pred upokojitvijo v letu 1996, pa je bila v muzeju odprta prenovljena zbirka novejše zgodovine. Zasnovali so jo Zvonko Rus, dokumentalist Leon Gregorčič in arhitekt Marijan Loboda. Ta del stalne razstave Belokranjskega muzeja je še vedno na ogled in tu sodelavci čutimo Rusovo prisotnost.

Zvonko Rus je bil raziskovalec lokalne zgodovine.
Že v času dela v muzeju je napisal nekaj publikacij: Partizanska letališča in spuščališča v Beli krajini, Sto let črnomaljskega gasilskega društva, Vodnik po belokranjskih partizanskih poteh. V pokoju je nadaljeval z zbiranjem najrazličnejšega kulturnozgodovinskega gradiva, ki ga je objavil v svojem najobsežnejšem dulu Kronika mesta Metlike. Izšla je dveh delih in obsega obdobje od 12. stoletja do samostojne Slovenije. Posthumno je Mestna skupnost Metlika izdala njegove Metličane.

Zvonko Rus je bil častni občan Občine Metlika.
Da nekdo pridobi ta laskavi naziv, mora zapustiti sled. Zvonko Rus jo je gotovo. Poleg vsega naštetega profesionalnega dela je opravil veliko prostovoljnega v dobrobit lokalne in širše družbene skupnosti. Bil je aktivni član raznih društev med drugimi: Belokranjskega muzejskega društva, katerega predsednik je bil v letih med 1980 do 1982, Mojstrskega društva Metlika, Rojenih v Metliki itd.

Zvonko Rus je bil naš muzejski sodelavec in sopotnik.
V spominu tistih, ki smo delali z njim in ob njem, je pogosto prisoten. Spominjamo se skupnih naporov in uspehov, seveda so bili tudi problemi in težave, a najraje podoživljamo naša sproščena druženja na strokovnih ekskurzijah in neponovljivih prednovoletnih srečanjih.

Zvonko Rus bo ostal v spominu.
Spominska obeležja dobijo zaslužni ljudje zato, da se jih ne pozabil. Hkrati je to zahvala za vse, kar so zapustili. Danes se jim pridružuje Zvonko Rus."

Predsednica Belokranjskega muzejskega društva je izpostavila, da društvo z veseljem in ponosom opravlja svoje plemenito poslanstvo, vendar pa mora imeti pri tem sogovornike. Tokrat so bili to Občina Metlika, Mestna skupnost Metlika in Belokranjski muzej. Spominsko ploščo je po idejni zasnovi arhitekta Jurija Kocuvana izdelal kamnosek Borut Muc, odkritje je s pesmijo pospremil Oktet Vitis, ploščo pa je odkrila Martina Legan Janžekovič, županja Občine Metlika. Izpostavila je bogato zapuščino in dognanja iz lokalne zgodovine, ki jih je Zvonko Rus zapustil občini, spomnila pa je tudi na njegove številne hudomušne opise metliških občanov.

Foto: Barbara Vraničar

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 7. Dec 2023 at 13:01

24 ogledov

Fotografije Metlike
Za konec in z željo, da bi bila čim večkrat zimazimabela … januar 1946 in metliška trga pod snežno odejo …Trg svobode, inv. št.: Z 2; foto: Daro Kopinič.Partizanski trg, inv. št.: Z 4; foto: Daro Kopinič.

Thu, 7. Dec 2023 at 12:52

15 ogledov

Razglednice Črnomlja
Ko je zimazimabela, nas iz udobja in topline doma večkrat zvabi na plano ta zimska idila. A žal je trenutkov, ko je naša pregovorno bela pokrajina tudi resnično bela, v današnjih časih vse manj. Zato je v objektiv ujeta zasnežena Bela krajina še toliko bolj dragocena. Tokrat v obliki razglednic s pozdravi iz Črnomlja, ki jih je izdal Foto klub Črnomelj v 1960-ih.Razglednica Črnomlja, inv. št.: Rz 6288.

Thu, 7. Dec 2023 at 10:38

15 ogledov

Lekarna
In čeprav sva se dobro ogrela, ko je bila zimazimabela, sva kljub temu malce zbolela.V skrbi za dobro počutje pozimi skoraj ne moremo mimo lekarne. Včasih lične steklene, porcelanaste in lesene stojnice z zdravilnimi substancami so danes zamenjale raznobarvne škatlice, a vsebina služi enakemu namenu. Lekarniška vitrina s stojnicami, druga polovica 19. stoletja, Metlika (del kulturnozgodovinske zbirke stalne razstave Bela krajina v odsevu sedmih tisočletij); foto: Branko Babič. Z lekarniško dejavnostjo v Metliki se je v drugi polovici 19. stoletja ukvarjal Miroslav Horaček. Njegova »Lekarna k sveti Trojici« je delovala na Gornjem (današnjem Partizanskem) trgu. Po smrti lekarnarja je vdova hišo in inventar prodala zagrebškemu lekarnarju Franju Wachi. Ta je leta 1886 lekarno, ki je ves čas nosila isto ime, preselil na Mestni trg, kjer je v ta namen zgradil novo nadstropno hišo. Zraven vhoda v lekarno je dal vzidati relief svete Trojice, ki še danes krasi pročelje stavbe.

Thu, 7. Dec 2023 at 10:01

6 ogledov

Betino termo perilo
Kako sva si telesa ogrela, ko je bila zimazimabela? Z Betinim termo perilom.Betini strokovnjaki so razvijali vedno nove materiale in izdelke. Tako so leta 1997 poslali na trg dve znamki perila, in sicer Beti Ski in Beti Therm. Novost je bilo dvoslojno pletivo, katerega zunanja stran je iz vpojnega bombaža, notranja pa iz posebej obdelane polipropilenske preje, ki zadržuje telesno temperaturo in prenaša vlago navzven. Perilo je bilo zaradi svojih lastnosti primerno za vse vrste aktivnosti, tako za profesionalne športnike kot rekreativce ter za vsakodnevno uporabo.Stran iz zloženke Beti, 1997; foto: Boris Selan; arhiv BMM.Stran iz zloženke Beti, 1997; foto: Boris Selan; arhiv BMM.

Thu, 7. Dec 2023 at 09:57

5 ogledov

Grelnica
Kako se je sobica grela, ko je bila zimazimabela? V meščanskih hišah tudi z grelnico.Pozimi so meščani za gretje postelj v neogrevanih spalnicah uporabljali grelnice. Na odkrito posteljo so položili leseno konstrukcijo, nanjo namestili kovinsko grelnico z razžarjenim ogljem in za kratek čas vse skupaj prekrili z rjuho in odejo. Ko so odšli spat, so grelnico lahko potisnili pod posteljo, kjer je še naprej prijetno izžarevala toploto.Grelnica, narejena iz bakrene pločevine, pokrov je okrašen z graviranimi okraski in navrtan, ročaj je železen. Okoli leta 1900, Gradac, inv. št.: Z 1750; foto: Branko Babič.

Thu, 7. Dec 2023 at 09:41

5 ogledov

Peč iz kahel
Kako se je sobica grela, ko je bila zimazimabela? V belokranjskih kmečkih hišah s pečjo iz kahel. Kahle so lončaste oziroma skledaste pečnice, ki sestavljajo zunanjo površino peči in so ena najstarejših oblik pečnic. Zaradi svoje oblike so v prostor oddajale več toplote in po izkustvu naj bi ena pečnica zadostovala za ogrevanje 1 kubičnega metra prostora.Peč iz kahel v prvi hiši, druga polovica 19. stoletja – prva polovica 20. stoletja (del etnološke zbirke stalne razstave Bela krajina v odsevu sedmih tisočletij); foto: Branko Babič.Večina kmečkih hiš je imela tri prostore: vežo, »prvo hišo« in »zadnjo hišo«. V prvi hiši je bila sezidana peč iz kahel, ki so jo kurili iz veže. Ta je bila hkrati tudi kuhinja, stropa ni imela, dim iz peči pa se je dvigal proti slemenu ter obarval stene. Prva hiša z lesenim stropom medtem ostaja čist osrednji prostor, kjer se je podnevi odvijalo življenje družine, ponoči pa je služil za spanje otrokom in starim staršem.Kurišče v veži, druga polovica 19. stoletja – prva polovica 20. stoletja (del etnološke zbirke stalne razstave Bela krajina v odsevu sedmih tisočletij); foto: Branko Babič.
Teme
BelokranjskiMuzej Belokranjskomuzejskodruštvo Metlika ObčinaMetlika ZvonkoRus

Prijatelji

Dežela Uskokov

NAJBOLJ OBISKANO

Odkritje spominske plošče ZVONKU RUSU