Belokranjski muzejvas v sredo, 3. decembra 2025,vljudno vabi na brezplačen ogled razstav v Metliškem gradu, med 9. in 17. uro,in Galeriji Kambič Metlika, med 10. in 16. uro.

V Navratilovem letu 2025 smo obeleževali 200 let rojstva Ivana Navratila. Ravno na obletnico njegove smrti pa smo se sprehodili po njegovi plodni in navdihujoči življenjski poti. Na strokovnem simpoziju, kjer so svoje prispevke predstavili mag. Marjetka Balkovec Debevec, dr. Jurij Fikfak, dr. Mitja Trojar in dr. Gregor Pobežin, smo osvetlili pomen tega belokranjskega rojaka v izdajateljstvu in uredništvu, v zametkih etnografije, ga spoznali kot jezikoslovca in slovničarja ter preverili, kaj ve o njem povedati Slovenski biografski leksikon.Uvodne besede simpozija so pripadle direktorici Belokranjskega muzeja Andreji Brancelj Bednaršek, zbrane je nagovorila tudi županja Občine Metlika Martina Legan Janžekovič.Zaključek tega slavnostnega leta ne bi mogel biti bolj poučen.Foto: Leon Gregorčič

Zbiralna politika Belokranjskega muzeja temelji na poreklu ali kakršni koli drugi povezavi predmetov in arhivskega gradiva z Belo krajino, ki je posebna tako v geografskem, naravoslovnem kot etničnem, kulturološkem in zgodovinskem pogledu.… v deželi, ki se imenuje Metlika … Bela krajina v srednjem in novem veku, del stalne razstave Bela krajina v odsevu sedmih tisočletij; foto: Leon Gregorčič, 2024Kdo vse so bili prebivalci pokrajine med Kolpo in Gorjanci niti ne vemo točno, so pa najstarejši ohranjeni predmeti, ki so jih uporabljali, iz časa mlajše kamene dobe. Od takrat so tu živela razna ljudstva, ki so za seboj puščala sledi, danes vidne v zbirkah Belokranjskega muzeja. Največ predmetov in drugega gradiva je povezano z Belokranjci. To so potomci slovenskih srednjeveških naseljencev in južnoslovanskih beguncev, Uskokov, ki so se pred turško nevarnostjo sem začeli priseljevati v začetku 16. stoletja. Ime Beli Kranjci se je pojavilo v prvi polovici 19. stoletja po tedaj tu splošni beli noši in ti prebivalci jugovzhodnega dela nekdanje dežele Kranjske so dali ime celotni pokrajini. Za območje današnje Bele krajine je značilna narodnostna, jezikovna in verska raznorodnost prebivalcev. Tu živijo Slovenci, Hrvati in Srbi, ki govorijo slovenska, hrvaška in srbska narečja, po veroizpovedi pa so rimokatoličani, uniati in pravoslavci. Od 14. stoletja do začetka 2. svetovne vojne so na zahodu pokrajine živeli še nemški kolonisti – Kočevarji, prebivalci Bele krajine pa so že nekaj stoletij tudi Romi.Zbiranje predmetov in drugega gradiva se zato navezuje na vse naštete znane ali neznane prebivalce tega območja skozi ves zgodovinski razvoj.Pet osnovnih zbirk:ARHEOLOGIJAKULTURNA ZGODOVINAUMETNOSTNA ZGODOVINAETNOLOGIJANOVEJŠA ZGODOVINAOsem dodatnih zbirk:LAPIDARIJNUMIZMATIKAPLAKATIRAZGLEDNICETEHNIKANARAVOSLOVJEDIAPOZITIVINEGATIVI NA STEKLUPosebna zbirka: DONACIJA KAMBIČSkupine predmetov: METLIŠKA GODBA NA PIHALA FOTOGRAF ANTON MUCHA METLIŠKA POŽARNA BRAMBA ZBIRKA FUX - DULAR ZAPUŠČINA TREH SLIKARSKIH KOLONIJ

Listina UNESCO Spomin sveta, 202523. 10. 2025 je bila v Narodnem muzeju Slovenije podelitev listin UNESCO Spomin sveta. Slednjo je prejela tudi Metliška cehovska knjiga s prvimi zapisi uradovalne slovenščine iz 16. stoletja. K objavi prilagamo obraložitev prijave.Belokranjski muzej hrani dokumente čevljarskega in usnjarskega ceha v Metliki iz let 1587 do 1741. Gre za pet besedil (ovitek cehovske knjige, svetopisemsko besedilo, seznam članov ceha, starejša cehovska knjiga, cehovska listina), ki so danes združena v celoto z imenom Metliška cehovska knjiga.Izjemnost Metliške cehovske knjige so zapisi v slovenščini, ki jih zgodovinar dr. Boris Golec označuje kot posebnost brez primere. Rokopisi predstavljajo najstarejši ohranjeni cehovski register s slovenskimi upravnimi besedili. Na zemljevidu uradovalne slovenike ima Metlika nadvse pomembno mesto, takoj za Ljubljano.Metliška cehovska knjiga je unikaten dokument slovenskega slovstva in gospodarske zgodovine. Je rariteta in dragocen pisni pomnik slovenske kulture.Belokranjski muzej je leta 2023 izdal monografijo Metliška cehovska knjiga, ki jo sestavljata dva dela.V fontes, prvem delu, so podani faksimili petih besedil, pospremljeni s prepisi in prevodi, ki omogočajo branje in razumevanje izvornega zapisa ter vpogled v njegovo izvirno podobo.V drugem delu, comentarii, so objavljeni znanstveni prispevki treh uglednih raziskovalcev. Njihove študije so:Alenka Jelovšek: Slovenski jezik v knjigi metliškega čevljarskega ceha,Boris Golec: Mesto metliških cehovskih dokumentov ter Metlike in Bele krajine v slovenskem uradovalnem pismenstvu zgodnjega novega veka,Janez Weiss: »Ta poshteni antverch« / Mesto, ceh in bratovščina, mojstri in dva jezika, na južnih skrajnostih Kranjske in cesarstva 16., 17. in 18. stoletja. Nacionalna lista UNESCO Spomin sveta >>

Pod geslom Povezovanje skozi čas se na spletu vrstijo tokratne objave akcije Naprej v preteklost. Mi vam v njej predstavljamo igro, ki povezuje preteklost s sedanjostjo...Igro Jurij in skrivnostna vinska pot sva zasnovali Alenka Misja, kustosinja pedagoginja, in Mateja Černič, samostojna strokovna sodelavka.Nastala je iz želje, da bi otrokom približali življenje in potovanja v srednjem veku ter jim pokazali, kako so ljudje pred več kot sedmimi stoletji premagovali razdalje, tovorili blago in premagovali izzive vsakdana. Na igriv in raziskovalen način se srečajo z vrednotami, ki so bile pomembne nekoč in ostajajo dragocene tudi danes – vztrajnost, sodelovanje, pogum, poštenost in spoštovanje.

Oktober je pester mesec. V vsakoletnih akcijah Dnevi evropske kulturne dediščine, Teden kulturne dediščine ter Z igro do dediščine sodelujoči muzeji in galerije obiskovalcem ponudimo pester program in brezplačen vstop.Letos so na muzejskih delavnicah kulturno dediščino Bele krajine spoznavali učenci osnovnih šol Metlika, Podzemelj in Suhor. Pod vodstvom kustosinje pedagoginje Alenke Misja so se prelevili v viteze, pripovedovalce in varuhe preteklosti.Viteški meč so si izdelali otroci 1. in 2. razreda podaljšanega bivanja OŠ Podzemelj. Spoznali so zgodbo o Juriju, ki je srednjeveški meč našel v reki Lahinji in nato služil kot vitez na Metliškem gradu.Vseh 38 učencev od 1. do 4. razreda Podružnične šole Suhor je z navdušenjem prisluhnilo zgodbi o povodnem možu, tolmunu in o tem, kako je nastalo ime njihove vasi. Po pripovedki Lojzeta Zupanca – Kako je Suhor dobil svoje ime so izdelali table s prizori, ki so jih združili v kamišibaj ter na koncu s ponosom predstavili. Pripovedka je tako dobila novo preobleko, ki jo bodo otroci nedvomno z veseljem prikazovali vedoželjnemu občinstvu.Varuhi pečata pa so tokrat postali učenci 1. razreda OŠ Metlika v sklopu podaljšanega bivanja. Najprej so si ogledali kamišibaj Kako je nastal metliški grb, nato pa skozi pogovor odkrivali pomen grba, sestavljali puzzle Metliškega gradu in pečata ter v muzejski zbirki poiskali pravi pečat mesta Metlike. Na koncu jih je čakal še poseben spominek – odtis pečata mesta Metlike na kosu breze, ki so ga ponosno odnesli domov.Več v galeriji