Metliški grad 
Trg svobode 4, 8330 Metlika

Najava vodenega ogleda za skupine:

telefon: +386 (0)7 306 33 70

e-pošta: belokranjski.muzej@guest.arnes.si

Belokranjski muzej je začel leta 1951 opravljati svoje pomembno poslanstvo. Razvil se je v ugledno kulturno ustanovo, edino te vrste v Beli krajini, ki je posebna tako v geografskem, naravoslovnem kot etničnem, kulturološkem in zgodovinskem pogledu. Muzej skrbi za premično kulturno dediščino dežele med Gorjanci in Kolpo, kjer so se ljudje naseljevali od mlajše kamene dobe naprej.

Stalna razstava v Metliškem gradu kronološko sledi njihovi zapuščini in načinu življenja od prazgodovine do najnovejših časov.

Kdo vse so bili prebivalci pokrajine niti ne vemo točno, so pa najstarejši ohranjeni predmeti, ki so jih uporabljali, iz časa mlajše kamene dobe. Od takrat (sredi 5. tisočletja pr. Kr.) do pozne antike so tu živela razna ljudstva, ki so za seboj puščala sledove, danes vidne v arheološki zbirki Belokranjskega muzeja.

Največ predmetov in drugega gradiva je povezanih z Belokranjci. To so potomci slovenskih srednjeveških naseljencev in južnoslovanskih beguncev (Uskokov), ki so se pred turško nevarnostjo začeli sem priseljevati v začetku 16. stoletja. Ime Beli Kranjci se je pojavilo v prvi polovici 19. stoletja po tedaj tu splošni beli noši in ti prebivalci jugovzhodnega dela nekdanje dežele Kranjske so dali ime vsej pokrajini.

Prikaz v kulturnozgodovinski in etnološki zbirki sledi spominu na resnične ljudi, ki so na razstavi prisotni s svojimi predmeti, fotografijami, dokumenti, glasovi. Na tiste, ki so se vse življenje spogledovali z revščino, pa so vseeno peli, tkali lepe otirače in delali še lepše pisanice. Na meščane, ki so po materialnem bogastvu zelo zaostajali za onimi v večjih mestih, po duhovnem pa so jih morda celo prekašali, ko so ustanavljali prva društva na Dolenjskem in Slovenskem.

Zbirka novejše zgodovine opozarja na najpomembnejše dogodke v prvi polovici 20. stoletja. Ob prelomu stoletij so težke gospodarske razmere prisilile na tisoče Belokranjcev, da so se izseljevali v razne evropske dežele, največ pa v Ameriko. V stari Jugoslaviji se je Bela krajina le počasi trgala iz zaostalosti. Bila je brez vsake industrije; imela je le nekaj večjih obrtnih delavnic in premogovnik Kanižarico. Ob izbruhu druge svetovne vojne so jo zasedli Italijani, po kapitulaciji Italije v septembru 1943 pa je dežela med Kolpo in Gorjanci postala svobodno partizansko ozemlje, kar je bil edinstven pojav ne le v drugi svetovni vojni, temveč v zgodovini vojskovanja sploh.

Posoda iz 5. tisočletja pr. n. št. iz Moverne vasi, zlatnik iz 3. stoletja pr. n. št. iz Podzemlja, amfora iz 6. stoletja iz Črnomlja, Metliška cehovska knjiga iz 16. stoletja, belokranjske pisanice in rovaši, dela kiparja Alojza Gangla, zapuščine zaslužnih Belokranjk in Belokranjcev ter še več kot 25 000 predmetov tvori zakladnico Belokranjskega muzeja, ki bogati nacionalno zbirko premične kulturne dediščine.