Lapidarij
Lapidarij obsega kamnite spomenike, ki segajo v čas od 2. do konca 19. stoletja. Izraz prihaja iz latinske besede lapis, kar pomeni kamen oziroma v kamen vklesan napis.
Belokranjski muzej Metlika

Ponedeljek, 15. maj 2017 ob 17:41

Odpri galerijo

NAGROBNIK IZ MARINDOLA 1587, Marindol 1587, Marindol Inv. št.: L 13

Lapidarij obsega kamnite spomenike, ki segajo v čas od 2. do konca 19. stoletja. Izraz prihaja iz latinske besede lapis, kar pomeni kamen oziroma v kamen vklesan napis. Najstarejše so rimske nagrobne plošče. Iz metliške komende, ki so jo pozidali duhovniki nemškega viteškega reda, sta se ohranila sklepnik dvoriščnega portala in nagrobnik metliškega meščana. Med razstavljenimi predmeti so še nagrobne plošč iz 16. stoletja, fragmenti arkadnih stebrov iz gradu Krupa, okenski okvir iz gradu Pobrežje, del stebra in korito vodnjaka iz metliškega gradu ter šest kamnitih spomenikov iz različnih delov Bele krajine. 

RIMSKA NAGROBNA PLOŠČA
2. ali 3. stoletje, Črnomelj
Inv. št.: L 23
 
Rimska nagrobna plošča je izklesana iz apnenca in obdelana reliefno. V spodnjem delu je pravokotno obrobljen napis. Nad napisom je daritvena miza s tremi posodami, levo in desno pa stojita služabnika, ki sodelujeta pri daritvi. Na levi strani je kos vitice. Nad to daritvijo je v dveh vrstah upodobljenih osem umrlih odraslih oseb in trije otroci. Vse podobe so doprsne, spodnja leva oseba pa je prikazana v celoti in je oblečena v togo. V zaključku nagrobnika je jezdec na konju, desno od njega je kozel, na levi pa še neka žival. 

				RIMSKA NAGROBNA PLOŠČA<br>2. ali 3. stoletje, Črnomelj<br>Inv. št.: L 23

Foto: Branko Babić

NAGROBNIK IZ MARINDOLA
1587, Marindol
1587, Marindol
Inv. št.: L 13

Nagrobnik je iz surovo obdelanega kamna, na njem sta letnica 1587 in napis, ki ga beremo kot "TO E MILIČA".  Pisava na nagrobniku je zahodna cirilica, ki je prišla na ozemlje Metlike z Uskoki oziroma najverjetneje z njihovimi duhovniki. 

				NAGROBNIK IZ MARINDOLA<br>1587, Marindol<br>1587, Marindol<br>Inv. št.: L 13

Foto: Branko Babić

SKLEPNI KAMEN
1726, Metlika
Inv. št.: L 20


Sklepni kamen dvoriščnega portala komende v Metliki. Na kamnu sta vklesana križ nemškega viteškega reda in letnica 1726. Duhovniki nemškega viteškega reda so prišli v Belo krajino sredi 13. stoletja. Njihov namen je bil pokristjanjevanje ljudstva. Kmalu so si v Metliki pozidali utrdbo - komendo, ki je v velikem požaru leta 1705 pogorela. Leta 1726 so poslopje na novo pozidali, leta 1776 pa prenovili. 

				SKLEPNI KAMEN<br>1726, Metlika<br>Inv. št.: L 20

Foto: Branko Babić

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 26. Apr 2021 at 07:43

288 ogledov

PRAZNUJTE Z NAMI

Tue, 20. Apr 2021 at 09:25

186 ogledov

VIRTUALNI SPREHOD Donacija Kambič
Po sedemdesetih letih neprekinjenega delovanja in komuniciranja z obiskovalci se muzej v današnjem času sooča z novimi izzivi. Svoja vrata je bil muzej, in verjetno še bo, primoran večkrat zapreti. Zato je v predstavljanju svoje dejavnosti začrtal novo poglavje. Stik z obiskovalci in podajanje vsebin se je preselilo na splet in tako je nastal tudi pričujoči sprehod.  Vabljeni k virtualnemu ogledu Donacije Kambič, zbirke umetniških del in kulturnozgodovinskih predmetov.

Tue, 30. Mar 2021 at 09:00

200 ogledov

Prvo Slovensko narodno gledališče
Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je bilo ustanovljeno Slovensko Narodno gledališče (SNG), prvo, ki je v svojem imenu nosilo slovensko nacionalno oznako. Po kapitulaciji Italije so se z nastankom večjega svobodnega ozemlja ustvarile ugodne razmere za ustanovitev profesionalnega partizanskega gledališča. Igralci, ki so zapustili edino delujoče Narodno gledališče v okupirani Ljubljani, so zbrani v Partizanski gledališki skupini, ki pa z nemško ofenzivo oktobra 1943 razpade. Po ofenzivi je Črnomelj postal središče stabilnega osvobojenega ozemlja. Poleg političnega in vojaškega vrha so v pokrajino prišli tudi kulturniki. O ustanovitvi gledališča so razpravljali na prvem kongresu kulturnih delavcev Osvobodilne fronte 4. in 5. januarja 1944 v Semiču, odlok o ustanovitvi SNG pa Izvršni odbor OF podpiše 12. januarja. Poleg ravnatelja in dramaturga je bilo za člane imenovanih še 16 gledališčnikov. Gledališče je premierno nastopilo med prvim zasedanjem Slovenskega narodno osvobodilnega sveta v Črnomlju, 20. februarja 1944. Uprizorili so Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi, igrali pa pred tedanjim in bodočim slovenskim političnim vrhom ter za ljudi prvega slovenskega parlamenta. V letu 1944 je SNG pripravilo 123 gledaliških prireditev po vsej Beli krajini. Marca 1945 je bilo gledališče s svojimi člani evakuirano v Dalmacijo, od koder so se po zaključku bojev vrnili v osvobojeno Ljubljano. V maju 1945 so predstavili igro Mateja Bora Raztrganci. Prizor iz predstave Raztrganci Mateja Bora. V sezoni 1945/46 so z delovanjem pričela tri Slovenska narodna gledališča: Ljubljana, Maribor ter Trst in Primorska. Ob začetku prve povojne sezone je Josip Vidmar poudaril, da se začenja nova era gledališča na Slovenskem. Belo krajino in Črnomelj, od koder so prinesli ime (SNG) pa so vsi po cankarjansko zatajili. Povzeto po: Aleš Gabrič, Slovensko narodno gledališče je delovalo v Beli krajini, v: Kronika 3, 2010, leto 58, str.: 875 – 892. << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:49

189 ogledov

Pečene pisanice
Pobarvana in okrašena jajca so značilnost pomladnega časa in spremljajo veliko noč. Na Slovenskem jih imenujemo različno - pisanice, pisanke, pirhi, remenke, rumenice. Ene najlepših in bolj znanih pri nas so belokranjske pisanice. Zanje je značilno, da se geometrični in stilizirani okraski rišejo (pišejo) s posebno pisalko in segretim voskom ter barvajo. Tako torej nastanejo klasične pisanice. A na tokratni delavnici za otroke in družine smo stopili ven iz okvirja in svoje pisanice spekli. Preverite kako! << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:31

211 ogledov

Arhitekt Jože Koželj
Arhitekt Jože Koželj se je rodil 25. marca 1931 v Metliki. Na I. državni gimnaziji v Ljubljani je maturiral leta 1951 in se nato vpisal na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Diplomiral je 1958. ter se naslednje leto izpopolnjeval v arhitekturnem biroju na Dunaju. Leta 1977 je doktoriral na Univerzi Cirila in Metoda v Skopju. Od 1960. je delal kot profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, v letih 1989-94 pa je bil dekan fakultete. V letih 1960-70 je sodeloval v projektni skupini prof. Edvarda Ravnikarja za gradnjo Trga revolucije v Ljubljani. Sicer pa se je uveljavil z vrsto javnih in stanovanjskih zgradb v Ljubljani: trgovsko-poslovna stavba Agroprogresa (1967), poslovno-parkirna hiša ob Miklošičevi cesti (1971-73), prejel nagrado Prešernovega sklada, Ekonomska fakulteta (1973-75), prejel nagrado Borbe, trgovsko-stanovanjska hiša v Igriški ulici (1981-83), študentski domovi za Bežigradom in v Rožni dolini (1983), prenova stavbe Izvršnega sveta Republike Slovenije (1983). Sam in tudi v sodelovanju z drugimi je izdelal projekte za razne stanovanjske ter poslovne zgradbe še v Kranjski Gori, Kranju, Novem Sadu, Trebelnem, Novem mestu in v rojstni Metliki, kjer so po njegovi zamisli postavili tudi nekaj spominskih obeležij. Morda ne pomislimo na prvo, a tudi gradnja, arhitektura ima simbolno vrednost. Pa ne le v tem, da se stanje družbe odraža v najbolj priljubljeni gradnji nekega časa. Če se je nekoč slovenstvo istovetilo s podeželjem in nerazvitostjo, danes temu ni tako. Mesta, arhitekturne znamenitosti namreč veliko učinkoviteje rišejo razvito podobo naroda. In kljub naši neokrnjeni naravi in podeželju si kot narod, država najbrž želimo, da nas povezujejo tudi z razvojem, urejenostjo, izobraženostjo in civiliziranostjo. Pa vendar - nobeno mesto, stavba ali spomenik še danes ne prekaša najpomembnejšega simbola slovenskosti - Triglava. << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:17

275 ogledov

Plačilni boni za 1, 5 in 10 lir
Ob okupaciji leta 1941 je prišel na slovensko ozemlje v obtok tudi okupacijski denar: nemške marke, italijanske lire, madžarski pengö, v manjši meri tudi hrvaške kune. Za potrebe delovanja Osvobodilne fronte je Slovenski narodno osvobodilni odbor razpisal posojilo svobode. Prve obveznice tega posojila so bile natisnjene aprila 1942 v lirskih vrednostih. Za ta korak so se odločili, ker je bilo največje območje osvobojenega ozemlja v Ljubljanski pokrajini, kjer je bila v obtoku italijanska lira. Na prvem zasedanju Slovenskega narodno osvobodilnega sveta 19. in 20. februarja 1944 v Črnomlju je bil med sklepi in odloki sprejet »Odlok o izdaji plačilnega bona«. Predsedstvo SNOS-a je moralo na podlagi odloka, ki je začel veljati 20. februarja 1944, poskrbeti za izdajo zakonitih plačilnih sredstev, in sicer plačilnih bonov po 1, 5, 10, 50, 100, 500 in 1000 lir. Zato je bil 12. marca 1944 ustanovljen Denarni zavod Slovenije, predhodnik Banke Slovenije, ki je imel zaradi postopnosti v začetku pooblastilo za izdajo plačilnih bonov do višine 20 milijonov lir v enotah po 1, 5 in 10 lir. Tako je Denarni zavod Slovenije postal splošni denarni zavod in emisijska banka. V Črmošnjicah v Beli krajini, kjer je v okviru Centralne tehnike deloval grafični atelje, je arhitekt Branko Simčič že aprila 1944 izdelal prve osnutke bonov v vrednosti 1, 5 in 10 lir. Julija 1944 so bili v partizanski tiskarni Triglav pod Goteniškim Snežnikom natisnjeni 10-lirski, do novembra 1944 pa še boni v vrednostih po 1 in 5 lir. Kljub temu, da je bil denarni zavod po koncu vojne ukinjen, plačilni boni pa zamenjani v jugoslovanske dinarje, je pomenilo izdajanje plačilnih sredstev pomemben korak k ustvarjanju slovenske državnosti. << Naprej v preteklost - #Slovenija
Teme
muzejske zbirke Belokranjski muzej

Prijatelji

Dežela Uskokov

NAJBOLJ OBISKANO

Lapidarij