Zgodovina metliškega obrtništva in trgovine sega prav gotovo v čas nastanka takratnega Novega trga in pozneje mesta, ki je kmalu po pridobitvi mestnih privilegijev (1365) prevzelo pokrajinsko ime Metlika. Obrtniki so svoje izdelke sprva prodajali na domu, pa tudi kot krošnjarji od vrat do vrat po bližnjih in oddaljenih krajih. Z uveljavitvijo trških in mestnih privilegijev so ob plačani mitnini prodajali na sejmih.
Mestni obrtniki so bili že zgodaj združeni v cerkveno Bratovščino sv. Rešnjega telesa (1444). V boju za večji zaslužek so nastopali proti kmečkemu obrtništvu in tovorništvu, ki ga je zaradi lastnih koristi – pobiranja mitnin – podpiralo plemstvo. Metličani so že leta 1492 pod pretvezo turške nevarnosti dosegli, da se je povsem legalen sejem iz hribovske Bojanje vasi preselil v Metliko. Mestu so poskušali priboriti izključno pravico do prostora, kjer potekata trgovina in obrtniška dejavnost.
Začetniki metliškega ceha so bili mesarji in čevljarji , cehovske listine, ki so bile pozneje zvezane v knjigo, pa vsebujejo zapise od leta 1587 do leta 1836. Večina besedil je v nemškem jeziku, iz 17. stoletja pa je tudi 31 slovenskih, kar je dragocenost tako za sloveniste kakor za zgodovinarje. Med slovenskimi razlikujemo tri vrste besedil: najkrajši so zapisi o novih članih, sledijo sklepi letnih in četrtletnih skupščin, najdaljši pa je dopis ceha mestnemu svetu v Metliki.
Na skupščinah so v ceh (poſten antuerh) sprejemali (ſapisali) nove člane (bratie), volili upravo, sklepali o denarnih zadevah, sprejemali nova cehovska pravila, kaznovali člane, ki so izvajali nelojalno konkurenco in niso upoštevali pravil, nastopali proti šušmarjem (nepoſten antuerh) in nečlanom.
V drugi polovici 17. stoletja je ceh do zadnjih postal prijaznejši, o čemer priča zapis z 9. februarja 1664, ko se je nečlan Matija Juk z Gorenjih Lazov s cehom dogovoril in plačal mitnino (v poſten antuerh ſglihal jnu poſtenu platil), da je lahko svoje izdelke prodajal na sejmu (da bode ſeguren poit v ſaime), na tedenski tržnici pa ne (a na terge nizh).
Nov državni zakon s konca 19. stoletja (1883) je sprostil okorelost dotedanje organizacije obrtne dejavnosti, in metliški ceh je po več kot štiristo letih razpadel. Obrtniki so se združili v Zadrugo vseh obrtnikov metliškega sodnega okraja (1888). Na ceh je spominjal le še odsek Društva mojstrov, ki je skrbel za pogrebe svojih članov.
