Metlika
Galerija Kambič
Belokranjski muzej Metlika

Ponedeljek, 15. maj 2017 ob 17:25

Odpri galerijo

Galerija Kambič Metlika 
Cesta bratstva in enotnosti 51, 8330 Metlika

Najava vodenega ogleda za skupine:

Telefon: +386 (0)7 305 83 32

Spominska zbirka akademika prof. dr. Vinka Kambiča in Vilme Bukovec Kambič

Vinko KAMBIČ
zdravnik otorinolaringolog

Vinko Kambič je bil rojen 7. aprila 1920 v Metliki. Po končani gimnaziji se je leta 1939 vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Med 2. svetovno vojno je študij prekinil in sodeloval v narodnoosvobodilnem boju. Za doktorja splošne medicine je promoviral v Zagrebu leta 1947. Otorinolaringologijo je specializiral v Ljubljani in Zagrebu ter leta 1956 v Beogradu opravil specialistični izpit. Doktorat znanosti z naslovom Vpliv testosterona na laringalno sluznico je zagovarjal leta 1968 na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Izpopolnjeval se je v Toulousu, Kölnu, Chicagu, Bordeauxu, Essnu, Londonu, Glasgowu, Milanu in Padovi. Do 1957 je delal v Jugoslovanski ljudski armadi, nato na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, kjer je bil v letih 1969–87 direktor. Istočasno je bil tudi predstojnik Katedre za otorinolaringologijo Medicinske fakultete v Ljubljani; tu je bil 1979–81 dekan. Leta 1985 je postal dopisni, 1989 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Umrl je 24. novembra 2001 v Ljubljani, pokopan pa je v Metliki.

V strokovnem in raziskovalnem delu se je posvetil predvsem laringologiji. Na kliniki je uvedel nove diagnostične in terapevtske metode. Prvi v Jugoslaviji, pa tudi med prvimi v svetu, je razvil laringomikroskopijo; njegova razdelitev hiperplastičnih sprememb sluznice grla je mednarodno priznana in ga uvršča med najzaslužnejše za razvoj ohranitvene kirurgije grla. Napisal je več kot 200 znanstvenih in strokovnih razprav in prvi slovenski učbenik Otorinolaringologija za študente medicine, stomatologije in splošne zdravnike (prva izdaja 1975, druga 1984), ki je še danes temeljni učbenik za študente. Prejel je Kidričevo nagrado (1978), Zoisovo nagrado za življenjsko delo (2000), bil pa je tudi nosilec številnih visokih državnih odlikovanj.

Vilma BUKOVEC KAMBIČ
operna pevka

Vilma Bukovec je bila rojena 27. februarja 1920 v Trebnjem na Dolenjskem. Maturirala je na novomeški gimnaziji in se vpisala na Pravno fakulteto v Ljubljani, hkrati pa na Glasbeni konservatorij in študirala petje pri J. Foedransperg. Na enem izmed predvojnih pevskih tekmovanj, ki jih je organizirala ljubljanska Opera, je zasedla prvo mesto. V letih 1942–43 je bila internirana v Italijo. Študij solopetja je nadaljevala po vrnitvi iz internacije pri prof. A. Darianu in bila na začetku leta 1944 angažirana v zbor ljubljanske Opere. Že po dveh mesecih je debitirala kot solistka z vlogo Siebla v Gounodovem Faustu. Njena prva glavna vloga je bila Marinka v Prodani nevesti B. Smetane, s katero se je po štiridesetih letih aktivnega petja 1982 tudi poslovila z odra ljubljanske Opere in baleta SNG, kjer je bila vrsto let prva pevka ansambla.

Prepela je malodane ves železni operni sopranski repertoar, od najbolj lirskih, kot je Manon v istoimenski Massenetovi operi, do izrazito dramskih vlog, kakršna je Tosca v istoimenski Puccinijevi operi. Največje uspehe pa je doma in v tujini dosegla z vlogami Čo-čo-san, Margarete, Kerubina, Mimi, Marinke, Jenufe, Thais, Salome. Ves povojni čas je bila ena glavnih sopranistk takrat še številčnega solističnega pevskega ansambla Opere in baleta SNG v Ljubljani in je sodelovala pri krstu večine slovenskih opernih del. Hkrati je pela tudi na vseh gostovanjih ljubljanske opere v tujini. Kot solistka je bila redna gostja številnih odrov v Belgiji, Bolgariji, Češkoslovaški, Egiptu, Franciji, na Kitajskem, Poljskem, v Romuniji, Sovjetski zvezi, Španiji. Njen glas je ohranjen v različnih arhivih in na nekaterih ploščah. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja doma in v tujini, med drugimi Prešernovo nagrado za naslovno vlogo Manon v istoimenski Massenetovi operi (1957) in Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju opernega pevskega poustvarjanja (1982). Umrla je 6. decembra 2016 v Ljubljani, pokopana je v Metliki.

Donacija umetniških del in kulturnozgodovinskih predmetov

Čeprav je bil akademik Kambič do konca življenja v celoti predan medicini, je pičlo odmerjen prosti čas posvetil umetnosti, predvsem ga je navduševala likovna umetnost. Bil je velik poznavalec, ljubitelj in zbiratelj slovenskih slikarjev, zlasti impresionistov ter Kosa, Kregarja, Pavlovca, Perka, Pogačnika in v zadnjih letih še prav posebej Mušiča in Bernika. Desetletja je z največjo vnemo, ljubeznijo in odrekanjem dopolnjeval svojo zbirko umetnin, ki niso mogle biti skrbneje varovane ali obnovljene kot v njegovih rokah. V prepoznavni umetniški zbirki nacionalnega pomena je s prefinjenim občutkom za lepoto zaokrožil prerez skozi vrhunske stvaritve slovenske upodabljajoče umetnosti, od slik in kipov iz obdobja baroka, preko izjemne in bogate zbirke slik na steklo, skrinj, ur, stilnega pohištva do dediščine slovenskih umetnikov.

V donaciji akademika prof. dr. Vinka Kambiča in njegove soproge Vilme Bukovec Kambič, ki je razstavljena v prvem nadstropju Galerije Kambič, so dela različnih avtorjev: od generacije naših realistov in impresionistov do zdaj živečih umetnikov.

Posebno mesto zagotovo pripada prominentni osebnosti impresionizma Rihardu Jakopiču in na drugi strani kar dvanajstim delom enega najbolj uspešnih slikarjev Zorana Mušiča. Tu je še delo Božidarja Jakca in Maksima Gasparija ter po tri dela Franceta Pavlovca in Staneta Kregarja. Z dvema slikama nostalgično čustvenega opevanja lepot naše krajine je prisoten Lojze Perko. S sedmimi deli je predstavljen akademik Janez Bernik, gotovo eden vodilnih iz generacije, šolane že na ljubljanski akademiji. Na ogled sta še deli našega vodilnega kolorista Andreja Jemca, delo Marijana Tršarja, štiri akrili Jožeta Ciuhe in še vrsta drugih umetnin različnih avtorjev, tudi kiparjev Draga Tršarja in Stojana Batiča.

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 26. Apr 2021 at 07:43

361 ogledov

PRAZNUJTE Z NAMI

Tue, 20. Apr 2021 at 09:25

285 ogledov

VIRTUALNI SPREHOD Donacija Kambič
Po sedemdesetih letih neprekinjenega delovanja in komuniciranja z obiskovalci se muzej v današnjem času sooča z novimi izzivi. Svoja vrata je bil muzej, in verjetno še bo, primoran večkrat zapreti. Zato je v predstavljanju svoje dejavnosti začrtal novo poglavje. Stik z obiskovalci in podajanje vsebin se je preselilo na splet in tako je nastal tudi pričujoči sprehod.  Vabljeni k virtualnemu ogledu Donacije Kambič, zbirke umetniških del in kulturnozgodovinskih predmetov.

Tue, 30. Mar 2021 at 09:00

279 ogledov

Prvo Slovensko narodno gledališče
Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je bilo ustanovljeno Slovensko Narodno gledališče (SNG), prvo, ki je v svojem imenu nosilo slovensko nacionalno oznako. Po kapitulaciji Italije so se z nastankom večjega svobodnega ozemlja ustvarile ugodne razmere za ustanovitev profesionalnega partizanskega gledališča. Igralci, ki so zapustili edino delujoče Narodno gledališče v okupirani Ljubljani, so zbrani v Partizanski gledališki skupini, ki pa z nemško ofenzivo oktobra 1943 razpade. Po ofenzivi je Črnomelj postal središče stabilnega osvobojenega ozemlja. Poleg političnega in vojaškega vrha so v pokrajino prišli tudi kulturniki. O ustanovitvi gledališča so razpravljali na prvem kongresu kulturnih delavcev Osvobodilne fronte 4. in 5. januarja 1944 v Semiču, odlok o ustanovitvi SNG pa Izvršni odbor OF podpiše 12. januarja. Poleg ravnatelja in dramaturga je bilo za člane imenovanih še 16 gledališčnikov. Gledališče je premierno nastopilo med prvim zasedanjem Slovenskega narodno osvobodilnega sveta v Črnomlju, 20. februarja 1944. Uprizorili so Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi, igrali pa pred tedanjim in bodočim slovenskim političnim vrhom ter za ljudi prvega slovenskega parlamenta. V letu 1944 je SNG pripravilo 123 gledaliških prireditev po vsej Beli krajini. Marca 1945 je bilo gledališče s svojimi člani evakuirano v Dalmacijo, od koder so se po zaključku bojev vrnili v osvobojeno Ljubljano. V maju 1945 so predstavili igro Mateja Bora Raztrganci. Prizor iz predstave Raztrganci Mateja Bora. V sezoni 1945/46 so z delovanjem pričela tri Slovenska narodna gledališča: Ljubljana, Maribor ter Trst in Primorska. Ob začetku prve povojne sezone je Josip Vidmar poudaril, da se začenja nova era gledališča na Slovenskem. Belo krajino in Črnomelj, od koder so prinesli ime (SNG) pa so vsi po cankarjansko zatajili. Povzeto po: Aleš Gabrič, Slovensko narodno gledališče je delovalo v Beli krajini, v: Kronika 3, 2010, leto 58, str.: 875 – 892. << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:49

279 ogledov

Pečene pisanice
Pobarvana in okrašena jajca so značilnost pomladnega časa in spremljajo veliko noč. Na Slovenskem jih imenujemo različno - pisanice, pisanke, pirhi, remenke, rumenice. Ene najlepših in bolj znanih pri nas so belokranjske pisanice. Zanje je značilno, da se geometrični in stilizirani okraski rišejo (pišejo) s posebno pisalko in segretim voskom ter barvajo. Tako torej nastanejo klasične pisanice. A na tokratni delavnici za otroke in družine smo stopili ven iz okvirja in svoje pisanice spekli. Preverite kako! << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:31

293 ogledov

Arhitekt Jože Koželj
Arhitekt Jože Koželj se je rodil 25. marca 1931 v Metliki. Na I. državni gimnaziji v Ljubljani je maturiral leta 1951 in se nato vpisal na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Diplomiral je 1958. ter se naslednje leto izpopolnjeval v arhitekturnem biroju na Dunaju. Leta 1977 je doktoriral na Univerzi Cirila in Metoda v Skopju. Od 1960. je delal kot profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, v letih 1989-94 pa je bil dekan fakultete. V letih 1960-70 je sodeloval v projektni skupini prof. Edvarda Ravnikarja za gradnjo Trga revolucije v Ljubljani. Sicer pa se je uveljavil z vrsto javnih in stanovanjskih zgradb v Ljubljani: trgovsko-poslovna stavba Agroprogresa (1967), poslovno-parkirna hiša ob Miklošičevi cesti (1971-73), prejel nagrado Prešernovega sklada, Ekonomska fakulteta (1973-75), prejel nagrado Borbe, trgovsko-stanovanjska hiša v Igriški ulici (1981-83), študentski domovi za Bežigradom in v Rožni dolini (1983), prenova stavbe Izvršnega sveta Republike Slovenije (1983). Sam in tudi v sodelovanju z drugimi je izdelal projekte za razne stanovanjske ter poslovne zgradbe še v Kranjski Gori, Kranju, Novem Sadu, Trebelnem, Novem mestu in v rojstni Metliki, kjer so po njegovi zamisli postavili tudi nekaj spominskih obeležij. Morda ne pomislimo na prvo, a tudi gradnja, arhitektura ima simbolno vrednost. Pa ne le v tem, da se stanje družbe odraža v najbolj priljubljeni gradnji nekega časa. Če se je nekoč slovenstvo istovetilo s podeželjem in nerazvitostjo, danes temu ni tako. Mesta, arhitekturne znamenitosti namreč veliko učinkoviteje rišejo razvito podobo naroda. In kljub naši neokrnjeni naravi in podeželju si kot narod, država najbrž želimo, da nas povezujejo tudi z razvojem, urejenostjo, izobraženostjo in civiliziranostjo. Pa vendar - nobeno mesto, stavba ali spomenik še danes ne prekaša najpomembnejšega simbola slovenskosti - Triglava. << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:17

381 ogledov

Plačilni boni za 1, 5 in 10 lir
Ob okupaciji leta 1941 je prišel na slovensko ozemlje v obtok tudi okupacijski denar: nemške marke, italijanske lire, madžarski pengö, v manjši meri tudi hrvaške kune. Za potrebe delovanja Osvobodilne fronte je Slovenski narodno osvobodilni odbor razpisal posojilo svobode. Prve obveznice tega posojila so bile natisnjene aprila 1942 v lirskih vrednostih. Za ta korak so se odločili, ker je bilo največje območje osvobojenega ozemlja v Ljubljanski pokrajini, kjer je bila v obtoku italijanska lira. Na prvem zasedanju Slovenskega narodno osvobodilnega sveta 19. in 20. februarja 1944 v Črnomlju je bil med sklepi in odloki sprejet »Odlok o izdaji plačilnega bona«. Predsedstvo SNOS-a je moralo na podlagi odloka, ki je začel veljati 20. februarja 1944, poskrbeti za izdajo zakonitih plačilnih sredstev, in sicer plačilnih bonov po 1, 5, 10, 50, 100, 500 in 1000 lir. Zato je bil 12. marca 1944 ustanovljen Denarni zavod Slovenije, predhodnik Banke Slovenije, ki je imel zaradi postopnosti v začetku pooblastilo za izdajo plačilnih bonov do višine 20 milijonov lir v enotah po 1, 5 in 10 lir. Tako je Denarni zavod Slovenije postal splošni denarni zavod in emisijska banka. V Črmošnjicah v Beli krajini, kjer je v okviru Centralne tehnike deloval grafični atelje, je arhitekt Branko Simčič že aprila 1944 izdelal prve osnutke bonov v vrednosti 1, 5 in 10 lir. Julija 1944 so bili v partizanski tiskarni Triglav pod Goteniškim Snežnikom natisnjeni 10-lirski, do novembra 1944 pa še boni v vrednostih po 1 in 5 lir. Kljub temu, da je bil denarni zavod po koncu vojne ukinjen, plačilni boni pa zamenjani v jugoslovanske dinarje, je pomenilo izdajanje plačilnih sredstev pomemben korak k ustvarjanju slovenske državnosti. << Naprej v preteklost - #Slovenija
Teme
Stalne razstave Belokranjski muzej

Prijatelji

Dežela Uskokov

NAJBOLJ OBISKANO

Metlika