Umetnostna zgodovina
V zbirki prevladujejo dela belokranjskih rojakov umetnikov, pa tudi drugih, ki so jih navdihovali ljudje in dežela med Gorjanci in Kolpo.
Belokranjski muzej Metlika

Ponedeljek, 15. maj 2017 ob 17:39

Odpri galerijo

MIHAEL KAMBIČ: V BELI KRAJINI 1946 Olje/platno; 44 x 59 cm Sign.l.sp.: M. Kambič Inv. št.: U 51

Zbirka je začela nastajati že pred uradnim odprtjem muzeja leta 1951, ko je prišlo iz Prage v Metliko dvanajst plastik Alojza Gangla. V zbirki prevladujejo dela belokranjskih rojakov umetnikov, pa tudi drugih, ki so jih navdihovali ljudje in dežela med Gorjanci in Kolpo. Vseskozi je bila dopolnjevana, v zadnjem času predvsem z deli mlajših Belokranjcev, diplomantov Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Temelj zbirke predstavljajo donacije, najbogatejše so prispevali sorodniki Josipa Germa, Mihael Kambič, Julij Papič in Novomeščan Božidar Jakac, ki je rad ustvarjal tudi v Beli krajini. 

ALOJZ GANGL: JOSIP STRITAR
1894
Patiniran mavec; 61 x 36 x26,5 cm
Sign. In dat. Zadaj: Al. Gangl/894
Inv. št.: 2042

Alojz Gangl, rojen leta 1859 v Metliki je na Dunaju končal študij na Akademiji likovnih umetnosti in kiparsko specialko ter takoj dobil naročilo za prvi slovenski javni spomenik Valentinu vodniku v Ljubljani.  Doprsni portret pesnika in pisatelja Josipa Stritarja je slikovito razgibano delo, s katerim je Gangl v kiparsko ustvarjanje vnesel nova oblikovna načela.  

ALOJZ GANGL: JOSIP STRITAR<br>1894<br>Patiniran mavec; 61 x 36 x26,5 cm<br>Sign. In dat. Zadaj: Al. Gangl/894<br>Inv. št.: 2042

Foto: Branko Babić

JOSIP GERM: ŠTUDIJA MOŠKEGA AKTA
1891
Črna kreda; 29,8 x 12,3 cm
Sign. In dat. L. sp.: 29/1 91 Jos. Germ
Inv. št.: U386
 
Adlešičan Josip Germ je po uspešno končanem šolanj na novomeški gimnaziji prišel leta 1889 na Akademijo likovnih umetnosti na Dunaj, kjer je najprej risal anatomske študije, moške akte in draperijo. Risba izpričuje Germovo spretnost in akademsko naglašeno natančnost. 

 JOSIP GERM: ŠTUDIJA MOŠKEGA AKTA<br>1891<br>Črna kreda; 29,8 x 12,3 cm<br>Sign. In dat. L. sp.: 29/1 91 Jos. Germ<br>Inv. št.: U386

Foto: Branko Babić

MIHAEL KAMBIČ: V BELI KRAJINI
1946
Olje/platno; 44 x 59 cm
Sign.l.sp.: M. Kambič
Inv. št.: U 51
 
Mihael Kambič, doma iz Dragovanje vasi pri Črnomlju, je slikarstvo študiral na Umetnostni akademiji v Pragi, kjer se je naprej posvečal portretom, potem pa je v njegovem delu dobila primat krajina. Slika je primer krajina. Slika je primer svobodnega in čustvenega Kambičevega realizma, ki se je razvil v zrelo poustvarjanje narave. 

				MIHAEL KAMBIČ: V BELI KRAJINI<br>1946<br>Olje/platno; 44 x 59 cm<br>Sign.l.sp.: M. Kambič<br>Inv. št.: U 51

Foto: Branko Babić

JULIJ PAPIČ: VODNJAK ŽIVLJENJA
osnutek
Bron; 42 x 26 x 16 cm
Sign. in dat.: ni
Inv. št.: U 592
 
Metliški rojak Julij Papič je leta 1933 diplomiral na Visoki umetniški industrijski šoli v Pragi in potem je kiparstvo v celoti zaznamovalo njegovo življenje. Čeprav se je ustalil v Zagrebu, stika s svojim mestom ni nikoli pretrgal. Osnutek je naredil z željo, da bi vodnjak, ki predstavlja mater z nečkami v rokah, pred njo pa stojita otroka, postavili ne enem od metliških trgov. 

				JULIJ PAPIČ: VODNJAK ŽIVLJENJA<br>osnutek<br>Bron; 42 x 26 x 16 cm<br>Sign. in dat.: ni<br>Inv. št.: U 592

Foto: Branko Babić

BOŽIDAR JAKAC: MARINDOLKA
1919
Pastel; 50,5 x 35,5 cm
Sign. in dat. d. sp.: B Jakac/19. VIII. 19
Inv. št.: 800
 
Novomeščana Božidarja Jakca, odličnega grafika in slikarja, je ustvarjalna pot nekajkrat v življenju pripeljala tudi v Belo krajino. Prvič je tu iskal svoje navdihe že kot dvajsetletni mladenič in risbe, datirane z avgustom 1919, imajo danes poleg umetniške tudi veliko dokumentarno vrednost. 

				BOŽIDAR JAKAC: MARINDOLKA<br>1919<br>Pastel; 50,5 x 35,5 cm<br>Sign. in dat. d. sp.: B Jakac/19. VIII. 19<br>Inv. št.: 800			Foto: Branko Babić

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 8. Oct 2021 at 11:02

116 ogledov

DEKD - DOBER TEK - MEDENJAKI
V času neolitika, dobi, ki je sprožila preporod človeške vrste in je hkrati močno vplivala na okolje, se je pojavilo poljedelstvo. Vse rastline, s katerimi se ljudje prehranjujemo še dandanes, so bile odkrite že v neolitiku. Na stenah keramičnih posod, najdenih v Moverni vasi, so arheologi odkrili ostanke mleka, mesnih maščob in sledi čebeljih voskov.  Lahko, da so v njih hranili tudi nekaj tako slastnega kot so medenjaki. Recept zanje najdete spodaj. Dober tek :)  

Mon, 26. Apr 2021 at 07:43

516 ogledov

PRAZNUJTE Z NAMI

Tue, 20. Apr 2021 at 09:25

503 ogledov

VIRTUALNI SPREHOD Donacija Kambič
Po sedemdesetih letih neprekinjenega delovanja in komuniciranja z obiskovalci se muzej v današnjem času sooča z novimi izzivi. Svoja vrata je bil muzej, in verjetno še bo, primoran večkrat zapreti. Zato je v predstavljanju svoje dejavnosti začrtal novo poglavje. Stik z obiskovalci in podajanje vsebin se je preselilo na splet in tako je nastal tudi pričujoči sprehod.  Vabljeni k virtualnemu ogledu Donacije Kambič, zbirke umetniških del in kulturnozgodovinskih predmetov.

Tue, 30. Mar 2021 at 09:00

414 ogledov

Prvo Slovensko narodno gledališče
Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je bilo ustanovljeno Slovensko Narodno gledališče (SNG), prvo, ki je v svojem imenu nosilo slovensko nacionalno oznako. Po kapitulaciji Italije so se z nastankom večjega svobodnega ozemlja ustvarile ugodne razmere za ustanovitev profesionalnega partizanskega gledališča. Igralci, ki so zapustili edino delujoče Narodno gledališče v okupirani Ljubljani, so zbrani v Partizanski gledališki skupini, ki pa z nemško ofenzivo oktobra 1943 razpade. Po ofenzivi je Črnomelj postal središče stabilnega osvobojenega ozemlja. Poleg političnega in vojaškega vrha so v pokrajino prišli tudi kulturniki. O ustanovitvi gledališča so razpravljali na prvem kongresu kulturnih delavcev Osvobodilne fronte 4. in 5. januarja 1944 v Semiču, odlok o ustanovitvi SNG pa Izvršni odbor OF podpiše 12. januarja. Poleg ravnatelja in dramaturga je bilo za člane imenovanih še 16 gledališčnikov. Gledališče je premierno nastopilo med prvim zasedanjem Slovenskega narodno osvobodilnega sveta v Črnomlju, 20. februarja 1944. Uprizorili so Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi, igrali pa pred tedanjim in bodočim slovenskim političnim vrhom ter za ljudi prvega slovenskega parlamenta. V letu 1944 je SNG pripravilo 123 gledaliških prireditev po vsej Beli krajini. Marca 1945 je bilo gledališče s svojimi člani evakuirano v Dalmacijo, od koder so se po zaključku bojev vrnili v osvobojeno Ljubljano. V maju 1945 so predstavili igro Mateja Bora Raztrganci. Prizor iz predstave Raztrganci Mateja Bora. V sezoni 1945/46 so z delovanjem pričela tri Slovenska narodna gledališča: Ljubljana, Maribor ter Trst in Primorska. Ob začetku prve povojne sezone je Josip Vidmar poudaril, da se začenja nova era gledališča na Slovenskem. Belo krajino in Črnomelj, od koder so prinesli ime (SNG) pa so vsi po cankarjansko zatajili. Povzeto po: Aleš Gabrič, Slovensko narodno gledališče je delovalo v Beli krajini, v: Kronika 3, 2010, leto 58, str.: 875 – 892. << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:49

434 ogledov

Pečene pisanice
Pobarvana in okrašena jajca so značilnost pomladnega časa in spremljajo veliko noč. Na Slovenskem jih imenujemo različno - pisanice, pisanke, pirhi, remenke, rumenice. Ene najlepših in bolj znanih pri nas so belokranjske pisanice. Zanje je značilno, da se geometrični in stilizirani okraski rišejo (pišejo) s posebno pisalko in segretim voskom ter barvajo. Tako torej nastanejo klasične pisanice. A na tokratni delavnici za otroke in družine smo stopili ven iz okvirja in svoje pisanice spekli. Preverite kako! << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:31

466 ogledov

Arhitekt Jože Koželj
Arhitekt Jože Koželj se je rodil 25. marca 1931 v Metliki. Na I. državni gimnaziji v Ljubljani je maturiral leta 1951 in se nato vpisal na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Diplomiral je 1958. ter se naslednje leto izpopolnjeval v arhitekturnem biroju na Dunaju. Leta 1977 je doktoriral na Univerzi Cirila in Metoda v Skopju. Od 1960. je delal kot profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, v letih 1989-94 pa je bil dekan fakultete. V letih 1960-70 je sodeloval v projektni skupini prof. Edvarda Ravnikarja za gradnjo Trga revolucije v Ljubljani. Sicer pa se je uveljavil z vrsto javnih in stanovanjskih zgradb v Ljubljani: trgovsko-poslovna stavba Agroprogresa (1967), poslovno-parkirna hiša ob Miklošičevi cesti (1971-73), prejel nagrado Prešernovega sklada, Ekonomska fakulteta (1973-75), prejel nagrado Borbe, trgovsko-stanovanjska hiša v Igriški ulici (1981-83), študentski domovi za Bežigradom in v Rožni dolini (1983), prenova stavbe Izvršnega sveta Republike Slovenije (1983). Sam in tudi v sodelovanju z drugimi je izdelal projekte za razne stanovanjske ter poslovne zgradbe še v Kranjski Gori, Kranju, Novem Sadu, Trebelnem, Novem mestu in v rojstni Metliki, kjer so po njegovi zamisli postavili tudi nekaj spominskih obeležij. Morda ne pomislimo na prvo, a tudi gradnja, arhitektura ima simbolno vrednost. Pa ne le v tem, da se stanje družbe odraža v najbolj priljubljeni gradnji nekega časa. Če se je nekoč slovenstvo istovetilo s podeželjem in nerazvitostjo, danes temu ni tako. Mesta, arhitekturne znamenitosti namreč veliko učinkoviteje rišejo razvito podobo naroda. In kljub naši neokrnjeni naravi in podeželju si kot narod, država najbrž želimo, da nas povezujejo tudi z razvojem, urejenostjo, izobraženostjo in civiliziranostjo. Pa vendar - nobeno mesto, stavba ali spomenik še danes ne prekaša najpomembnejšega simbola slovenskosti - Triglava. << Naprej v preteklost - #Slovenija
Teme
muzejske zbirke Belokranjski muzej

Prijatelji

Dežela Uskokov

NAJBOLJ OBISKANO

Umetnostna zgodovina