Iz zapuščine Jožeta Dularja
Belokranjski muzej Metlika

Torek, 15. december 2020 ob 13:37

Odpri galerijo

Osebni predmeti

Pisalni stroj: Seidel & Naumann, Ideal

okoli 1930

inv. št.: Z 7893

Jože Dular je pisalni stroj znamke Seidl & Naumann, Dresden, model Ideal dobil v dar od Papirografije Ljubljana leta 1940. Z njim je natipkal tudi svoj roman Krka umira in ga dolga leta uporabljal v Belokranjskem muzeju.

Foto: Branko Babič

Torba aktovka

druga pol. 20. stol.

inv. št.: Z 7788

Foto: Branko Babič

Pohodna palica – dežnik

druga pol. 20. stol.

inv. št.: Z 7786

Foto: Branko Babič

Listnica »Jože Dular«

druga pol. 20. stol.

inv. št.: N 7856

Foto: Branko Babič

Moški komplet za osebno higieno

druga pol. 20. stol.

inv. št.: N 7857

Foto: Branko Babič

Električni brivnik Remington

druga pol. 20. stol.

inv. št.: Th 7781

Foto: Branko Babič

Odlikovanja in priznanja

Jubilejna medalja

100-letnica Gasilskega društva Metlika

izdajatelj: Gasilsko društvo Metlika, 1969

inv. št.: N 7840

Foto: Branko Babič

Priznanje za posebne zasluge

izdajatelj: Gasilska zveza Slovenije, 1969

inv. št.: N 7844

Foto: Branko Babič

Valvasorjeva nagrada

izdajatelj: Skupnost muzejev Slovenije, 1976

inv. št.: N 7826

Foto: Branko Babič

Red dela z zlatim vencem

izdajatelj: Pisarna odlikovanj Beograd, 1977

inv. št.: N 7824


							Foto: Branko Babič

Zlata značka Gasilske zveze Slovenije za 30 let

izdajatelj: Občinska gasilska zveza Metlika, 1984

inv. št.: N 7842

Foto: Branko Babič

Plaketa Občine Metlika

izdajatelj: Občina Metlika, 1986

inv. št.: N 7823

Foto: Branko Babič

Župančičeva plaketa

izdajatelj: Kulturna skupnost Občine Črnomelj, 1988

inv. št.: N 7874/1-2

Foto: Branko Babič

Spominki in darila

Grb Metlike

Metlika, 1965

inv. št.: Z 7667

Foto: Branko Babič

Grb Metlike

Metlika, druga pol. 20. stol.

inv. št.: Z 7670

Foto: Branko Babič

Vaza

Metlika, 1959

inv. št.: Z 7681

Vazo je poslikala Mladena Brancelj.

Foto: Branko Babič

Majolika

Metlika, 1985; Svit Kamnik

inv. št.: Z 7688

Foto: Branko Babič

Portreti, pisma in voščila

Vladimir Lamut: Jože Dular

1953

svinčnik; 22,6  x 17 cm

sign. in dat. sr. sp. in d. sp.: LamutVl; Metlika/6.XII-53

inv. št.: Z 7607

Foto: Branko Babič

Vladimir Lamut: Silva Dular

1953

svinčnik; 22,5 x 17 cm

sign. in dat. d. sp.: Metlika/6-XII-53/LamutVl

inv. št.: Z 7632

Foto: Branko Babič

Vladimir Lamut: pismo z risbo

1959

tuš; 20,2 x 27 cm

inv. št.: Z 7635

Novo mesto, dne 9. sept. 59

Dragi Jože!

Z ozirom na to, da se bliža moj odhod v deželo veseljakov, Flandrijo, Te prosim, da mi pošlješ obljubljeno fotografijo metliškega gradu, oz. muzeja. Stori to in odpiši po možnosti kmalu (takoj). Prav tako Te prosim za obvestilo, kako je z odkupom tistih akvarelov (8), ki se že tako dolgo »dinstajo« (8) v Metliki… O ceni sva se že pogovorila kakor tudi o ceni »bodoče«.. Torej javi se mi čimprej, da vem pri čem sem.

Lep pozdrav Tebi kakor tudi vsem Tvojim

Vlado

Za postatomce: - že v XX stoletju je Belokranjski muzej skrbel in sodeloval, posredno in neposredno, pri odpravah slovenskih umetnikov v inozemstvo

Foto: Branko Babič

Vladimir Lamut: Risba

1959

lavirana risba; 20,2 x 27 cm

inv. št.: Z 7636

Belokranjski muzej

direktor

Kronika za 21. stoletje Entavžentdevetstudevetinpedesetega lejta smo podprli enega umetnika da je lažje šov na Flandrsku

Foto: Branko Babič

Cita Potokar: Jože Dular

1974

flomaster; 42 x 29,7 cm

sign. in dat. l. sp.: Cita/22. VIII. 1974.

inv. št.: Z 7604

Foto: Branko Babič

Mladena Brancelj: Voščilnica Jožetu Dularju za 80 let

1995

tuš; 29,5 x 18,5 cm

inv. št.: U 5566

Foto: Branko Babič

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 26. Apr 2021 at 07:43

465 ogledov

PRAZNUJTE Z NAMI

Tue, 20. Apr 2021 at 09:25

420 ogledov

VIRTUALNI SPREHOD Donacija Kambič
Po sedemdesetih letih neprekinjenega delovanja in komuniciranja z obiskovalci se muzej v današnjem času sooča z novimi izzivi. Svoja vrata je bil muzej, in verjetno še bo, primoran večkrat zapreti. Zato je v predstavljanju svoje dejavnosti začrtal novo poglavje. Stik z obiskovalci in podajanje vsebin se je preselilo na splet in tako je nastal tudi pričujoči sprehod.  Vabljeni k virtualnemu ogledu Donacije Kambič, zbirke umetniških del in kulturnozgodovinskih predmetov.

Tue, 30. Mar 2021 at 09:00

376 ogledov

Prvo Slovensko narodno gledališče
Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je bilo ustanovljeno Slovensko Narodno gledališče (SNG), prvo, ki je v svojem imenu nosilo slovensko nacionalno oznako. Po kapitulaciji Italije so se z nastankom večjega svobodnega ozemlja ustvarile ugodne razmere za ustanovitev profesionalnega partizanskega gledališča. Igralci, ki so zapustili edino delujoče Narodno gledališče v okupirani Ljubljani, so zbrani v Partizanski gledališki skupini, ki pa z nemško ofenzivo oktobra 1943 razpade. Po ofenzivi je Črnomelj postal središče stabilnega osvobojenega ozemlja. Poleg političnega in vojaškega vrha so v pokrajino prišli tudi kulturniki. O ustanovitvi gledališča so razpravljali na prvem kongresu kulturnih delavcev Osvobodilne fronte 4. in 5. januarja 1944 v Semiču, odlok o ustanovitvi SNG pa Izvršni odbor OF podpiše 12. januarja. Poleg ravnatelja in dramaturga je bilo za člane imenovanih še 16 gledališčnikov. Gledališče je premierno nastopilo med prvim zasedanjem Slovenskega narodno osvobodilnega sveta v Črnomlju, 20. februarja 1944. Uprizorili so Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi, igrali pa pred tedanjim in bodočim slovenskim političnim vrhom ter za ljudi prvega slovenskega parlamenta. V letu 1944 je SNG pripravilo 123 gledaliških prireditev po vsej Beli krajini. Marca 1945 je bilo gledališče s svojimi člani evakuirano v Dalmacijo, od koder so se po zaključku bojev vrnili v osvobojeno Ljubljano. V maju 1945 so predstavili igro Mateja Bora Raztrganci. Prizor iz predstave Raztrganci Mateja Bora. V sezoni 1945/46 so z delovanjem pričela tri Slovenska narodna gledališča: Ljubljana, Maribor ter Trst in Primorska. Ob začetku prve povojne sezone je Josip Vidmar poudaril, da se začenja nova era gledališča na Slovenskem. Belo krajino in Črnomelj, od koder so prinesli ime (SNG) pa so vsi po cankarjansko zatajili. Povzeto po: Aleš Gabrič, Slovensko narodno gledališče je delovalo v Beli krajini, v: Kronika 3, 2010, leto 58, str.: 875 – 892. << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:49

387 ogledov

Pečene pisanice
Pobarvana in okrašena jajca so značilnost pomladnega časa in spremljajo veliko noč. Na Slovenskem jih imenujemo različno - pisanice, pisanke, pirhi, remenke, rumenice. Ene najlepših in bolj znanih pri nas so belokranjske pisanice. Zanje je značilno, da se geometrični in stilizirani okraski rišejo (pišejo) s posebno pisalko in segretim voskom ter barvajo. Tako torej nastanejo klasične pisanice. A na tokratni delavnici za otroke in družine smo stopili ven iz okvirja in svoje pisanice spekli. Preverite kako! << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:31

409 ogledov

Arhitekt Jože Koželj
Arhitekt Jože Koželj se je rodil 25. marca 1931 v Metliki. Na I. državni gimnaziji v Ljubljani je maturiral leta 1951 in se nato vpisal na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Diplomiral je 1958. ter se naslednje leto izpopolnjeval v arhitekturnem biroju na Dunaju. Leta 1977 je doktoriral na Univerzi Cirila in Metoda v Skopju. Od 1960. je delal kot profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, v letih 1989-94 pa je bil dekan fakultete. V letih 1960-70 je sodeloval v projektni skupini prof. Edvarda Ravnikarja za gradnjo Trga revolucije v Ljubljani. Sicer pa se je uveljavil z vrsto javnih in stanovanjskih zgradb v Ljubljani: trgovsko-poslovna stavba Agroprogresa (1967), poslovno-parkirna hiša ob Miklošičevi cesti (1971-73), prejel nagrado Prešernovega sklada, Ekonomska fakulteta (1973-75), prejel nagrado Borbe, trgovsko-stanovanjska hiša v Igriški ulici (1981-83), študentski domovi za Bežigradom in v Rožni dolini (1983), prenova stavbe Izvršnega sveta Republike Slovenije (1983). Sam in tudi v sodelovanju z drugimi je izdelal projekte za razne stanovanjske ter poslovne zgradbe še v Kranjski Gori, Kranju, Novem Sadu, Trebelnem, Novem mestu in v rojstni Metliki, kjer so po njegovi zamisli postavili tudi nekaj spominskih obeležij. Morda ne pomislimo na prvo, a tudi gradnja, arhitektura ima simbolno vrednost. Pa ne le v tem, da se stanje družbe odraža v najbolj priljubljeni gradnji nekega časa. Če se je nekoč slovenstvo istovetilo s podeželjem in nerazvitostjo, danes temu ni tako. Mesta, arhitekturne znamenitosti namreč veliko učinkoviteje rišejo razvito podobo naroda. In kljub naši neokrnjeni naravi in podeželju si kot narod, država najbrž želimo, da nas povezujejo tudi z razvojem, urejenostjo, izobraženostjo in civiliziranostjo. Pa vendar - nobeno mesto, stavba ali spomenik še danes ne prekaša najpomembnejšega simbola slovenskosti - Triglava. << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:17

517 ogledov

Plačilni boni za 1, 5 in 10 lir
Ob okupaciji leta 1941 je prišel na slovensko ozemlje v obtok tudi okupacijski denar: nemške marke, italijanske lire, madžarski pengö, v manjši meri tudi hrvaške kune. Za potrebe delovanja Osvobodilne fronte je Slovenski narodno osvobodilni odbor razpisal posojilo svobode. Prve obveznice tega posojila so bile natisnjene aprila 1942 v lirskih vrednostih. Za ta korak so se odločili, ker je bilo največje območje osvobojenega ozemlja v Ljubljanski pokrajini, kjer je bila v obtoku italijanska lira. Na prvem zasedanju Slovenskega narodno osvobodilnega sveta 19. in 20. februarja 1944 v Črnomlju je bil med sklepi in odloki sprejet »Odlok o izdaji plačilnega bona«. Predsedstvo SNOS-a je moralo na podlagi odloka, ki je začel veljati 20. februarja 1944, poskrbeti za izdajo zakonitih plačilnih sredstev, in sicer plačilnih bonov po 1, 5, 10, 50, 100, 500 in 1000 lir. Zato je bil 12. marca 1944 ustanovljen Denarni zavod Slovenije, predhodnik Banke Slovenije, ki je imel zaradi postopnosti v začetku pooblastilo za izdajo plačilnih bonov do višine 20 milijonov lir v enotah po 1, 5 in 10 lir. Tako je Denarni zavod Slovenije postal splošni denarni zavod in emisijska banka. V Črmošnjicah v Beli krajini, kjer je v okviru Centralne tehnike deloval grafični atelje, je arhitekt Branko Simčič že aprila 1944 izdelal prve osnutke bonov v vrednosti 1, 5 in 10 lir. Julija 1944 so bili v partizanski tiskarni Triglav pod Goteniškim Snežnikom natisnjeni 10-lirski, do novembra 1944 pa še boni v vrednostih po 1 in 5 lir. Kljub temu, da je bil denarni zavod po koncu vojne ukinjen, plačilni boni pa zamenjani v jugoslovanske dinarje, je pomenilo izdajanje plačilnih sredstev pomemben korak k ustvarjanju slovenske državnosti. << Naprej v preteklost - #Slovenija
Teme
muzejske zbirke FuxDular

Prijatelji

Dežela Uskokov

NAJBOLJ OBISKANO

Iz zapuščine Jožeta Dularja