Ob okupaciji leta 1941 je prišel na slovensko ozemlje v obtok tudi okupacijski denar: nemške marke, italijanske lire, madžarski pengö, v manjši meri tudi hrvaške kune. Za potrebe delovanja Osvobodilne fronte je Slovenski narodno osvobodilni odbor razpisal posojilo svobode. Prve obveznice tega posojila so bile natisnjene aprila 1942 v lirskih vrednostih. Za ta korak so se odločili, ker je bilo največje območje osvobojenega ozemlja v Ljubljanski pokrajini, kjer je bila v obtoku italijanska lira.
Na prvem zasedanju Slovenskega narodno osvobodilnega sveta 19. in 20. februarja 1944 v Črnomlju je bil med sklepi in odloki sprejet »Odlok o izdaji plačilnega bona«. Predsedstvo SNOS-a je moralo na podlagi odloka, ki je začel veljati 20. februarja 1944, poskrbeti za izdajo zakonitih plačilnih sredstev, in sicer plačilnih bonov po 1, 5, 10, 50, 100, 500 in 1000 lir. Zato je bil 12. marca 1944 ustanovljen Denarni zavod Slovenije, predhodnik Banke Slovenije, ki je imel zaradi postopnosti v začetku pooblastilo za izdajo plačilnih bonov do višine 20 milijonov lir v enotah po 1, 5 in 10 lir. Tako je Denarni zavod Slovenije postal splošni denarni zavod in emisijska banka.
V Črmošnjicah v Beli krajini, kjer je v okviru Centralne tehnike deloval grafični atelje, je arhitekt Branko Simčič že aprila 1944 izdelal prve osnutke bonov v vrednosti 1, 5 in 10 lir. Julija 1944 so bili v partizanski tiskarni Triglav pod Goteniškim Snežnikom natisnjeni 10-lirski, do novembra 1944 pa še boni v vrednostih po 1 in 5 lir.
Kljub temu, da je bil denarni zavod po koncu vojne ukinjen, plačilni boni pa zamenjani v jugoslovanske dinarje, je pomenilo izdajanje plačilnih sredstev pomemben korak k ustvarjanju slovenske državnosti.
