USTVARJALNO-IZOBRAŽEVALNA DELAVNICA OB DNEVU ŽENADragi mladi ustvarjalci, vstopite z nami v čarobni svet srednjega veka! V soboto, 8. marca 2025, ob 10.uri, vas vabimo na prav posebno delavnico, kjer bomo skupaj raziskovali skrivnosti srednjeveške umetnosti in elegance.Najprej si bomo ogledali novo stalno razstavo »… v deželi, ki se imenuje Metlika…«, kjer bomo odkrivali, kako so dame v srednjem veku krasile sebe in svoja oblačila.Nato bomo zavihali rokave in ustvarili svoj čudovit srednjeveški nakit – obeske, broške in zapestnice.Za en dan se prelevite v grajske dame in viteze! (Vitezi lahko izdelajo zapestnico za mamico – popolno darilo za Dan žena!)Prijave zbiramo na: alenka.misja@guest.arnes.si ali 07 30 63 376

IVAN NAVRATIL5. marec 1825, Metlika – 28. november 1896, Dunajurednik, jezikoslovec, narodopisec, rodoljub, starosta dunajskih SlovencevIvan Navratil, foto Franjo Pommer, okoli 1860, inv. št. D 021Ivan Navratil je bil po očetu češkega rodu, mati pa je bila Belokranjka iz Rosalnic. Obiskoval je metliško dvorazrednico, gimnazijo v Novem mestu in filozofski licej v Ljubljani, ki ga je končal leta 1845. Služboval je kot sodni uradnik v Ljubljani, od leta 1851 pa je bil oficial in prevajalec pri državnem sodišču na Dunaju, kjer je preživel petinštirideset let svojega življenja.Da bi mladino navdušil za slovenščino ter jo hkrati seznanil z zanimivostmi doma in po svetu, je v Ljubljani julija 1848 začel izdajati prvi slovenski mladinski časopis Vedež, ki je izhajal do konca leta 1850.Mladinski časopis Vedež, 1849Na Dunaj je prišel kot narodno zaveden Slovenec ter si je v drugi polovici 19. stoletja ves čas prizadeval za uveljavitev in izpopolnitev slovenskega knjižnega jezika. Zato ga je Janez Trdina imenoval za očeta slovenske olikane konverzacije.Poleg jezikoslovnih problemov ga je zanimalo tudi ljudsko blago, predvsem šege in navade njegovih belokranjskih rojakov. S svojim delom si je pridobil častno mesto med utemeljitelji slovenske etnološke vede.Navratilova zapuščina, ki jo hranimo v Belokranjskem muzeju, je skromna, vendar pomembna. Ne nazadnje je bil Navratilov Zapis iz leta 1849 eden prvih predmetov, namenjenih za takrat snujoči se muzej. Točno sto let po njegovem nastanku, leta 1949, ga je muzejskim zanesenjakom podaril Engelbert Gangl. Ta ga je prejel od svojega očeta, njemu pa ga je izročil Anton Navratil, Ivanov brat.Anton Navratil, foto Heinrich Krapek, okoli 1880, inv. št.: D 020Tako je dokončno zamenjal lastnika droben, porumenel, 18 listov obsegajoč zvežčič, v katerem Navratil na treh straneh predstavi svojo družino, sledi pa opis metliške zgodovine od leta 1408 dalje. S stališča zdajšnjega poznavanja naše preteklosti gre seveda za skromen prikaz zgodovine v razdobju 440 let, ki ga je bodisi povzel po Valvasorju bodisi zajel iz takratnega nemškega in slovenskega časopisja, ustnega izročila in lastnih doživetij.Zapis, ki ga je začel in nehal pisati štiriindvajsetletni Ivan Navratil, nas danes verjetno bolj kot zaradi zgodovinskih dejstev pritegne zaradi jezika in pisave, ki je drobna, razločna, nekoliko pentljasta ter kaže na natančnega in preudarnega človeka. Njegov slog je prijetno tekoč, sem in tja rahlo obarvan z lokalizmi in hrvatizmi. Na nekaterih listih je v kasnejših letih, ko mu je rokopis znova prišel v roke, tu in tam še kaj pripisal.Prelistaj >>>Zapis je bil prvič objavljen v knjigi Jožeta Dularja Brata Navratila, ki jo je leta 1980 izdalo Belokranjsko muzejsko društvo. Dular ga je opremil z opombami, ki so odlična dopolnitev za razumevanje zapisanega.Prelistaj >>>Ime Ivana Navratila, enega najzaslužnejših Metličanov, Belokranjcev in Slovencev, je pozabljeno, zato v Belokranjskem muzeju čutimo dolžnost, da se v Navratilovem letu v občini Metlika poklonimo njegovemu delu in spominu. Osrednji dogodek bo jeseni, ko bomo pripravili strokovni simpozij z uglednimi raziskovalci.

Grajske počitnice so za nami. Dva dni smo se mudili v srednjem veku - ogledali smo si zanimive predmete na razstavi "... v deželi, ki se imenuje Metlika ..." / Bela krajina v srednjem in novem veku, spoznali in izdelali smo si viteško opremo, muzejski viteški red pa je na ta račun v svoje vrste pridobil nove viteze in vitezinje.Preskok v sodobnost je nato sledil v Galeriji Kambič. Ogledali smo si razstavo Bojan Radovič: Replika in se navdušeni nad avtorjevimi fotografijami še sami preizkusili v vlogi fotografa. Nastala je množica zanimivih "kopij sebe" (selfijev), ki smo jih nato nadgradili v skupne kolaže.Več v galeriji.