Nekoč so v Beli krajini svetili s trskami, ki so jih imenovali luč, treske ali lučke. Tesali so jih iz hrastovih, bukovih, brezovih ali gabrovih mladih debel, 10 do 15 cm debelih. Debla so najprej razžagali na 60 do 80 cm dolge kose, ki so jih nato s sekiro razcepili v tanke, do 5 cm široke trske. Posušili so jih na peči.
Luč pa so lahko tudi »naribali«. Skobeljniku, obliču podobna priprava ali »ribežen« ima na sredini odprtino, v katero je pritrjen 6 cm širok nož. V ogrodje sta zabiti dve palici, s katerima sta dva krepka moška, na vsaki strani po eden, držala ta oblič in v zamahu odrezovala trske s kosa lesa.
Belokranjci so luč navadno žgali na čelešniku, ki so ga imenovali tudi železne klešče ali lučerna. Čelešnik je bil kovano, različno zvito in včasih prav umetelno oblikovano železo, ki ima zgoraj klešče ali feder. Tega so s pritiskom roke razprli, da je zgrabil in stisnil trsko, luč. Železo je bilo nasajeno na kolec, ta pa je bil zabit v lesen panjiček ali v razvejano drevesno korenino.
Z goreče trske so z drugo trsko utrinjali ali česali ogorke, ki so padali v kak star podstavljen lonec, pleh napolnjen z vodo, da niso zažgali lesenega poda. Če so imeli pri hiši ilovnat pod, so ogorki navadno padali kar na tla.
Čelešnik so uporabljali vse do uveljavitve petrolejk.
Vir: Svetila v Beli krajini, Belokranjski muzej Metlika, 1995
Foto: Branko Babič, Janez Pukšič
