Etnologija
Večina predmetov je iz druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja, pokrivajo pa različna področja od gospodarstva do stanovanjske in oblačilne kulture ter ljudske umetnosti.
Belokranjski muzej Metlika

Ponedeljek, 15. maj 2017 ob 17:40

Odpri galerijo

Etnološka zbirka je po številu predmetov največja zbirka Belokranjskega muzeja. Predmetom iz kmečkega ali podeželskega okolja, ki jih je muzej pridobival v prvih letih svojega delovanja, se v zadnjem času pridružujejo tudi nekoliko mlajši, ki so zaznamovali življenje Belokranjcev tako po vaseh kot tudi po mestih. Večina predmetov je iz druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja, pokrivajo pa različna področja od gospodarstva do stanovanjske in oblačilne kulture ter ljudske umetnosti – k slednji sodi izjemno bogata zbirka belokranjskih pisanic. 

GRIČKI LONEC
1919, Grič pri Dobličah
Inv. št.: 2115
 
Glinast lonec je izdelan iz močno peščene gline in na nizkem lončarskem vretenu, ki so ga sukali z roko. Žgan je bil samo enkrat, in sicer na prostem ognjišču (pališču), in še žareč kaljen (kalajsan) v vroči vodi, ki so ji dodali korenine praproti in hrastovo skorjo, kar je loncu dalo značilno črno barvo. 

				GRIČKI LONEC<br>1919, Grič pri Dobličah<br>Inv. št.: 2115

Foto: Branko Babić

KRPLJE
1938, Dragovanja vas
Inv. št.: E 632
 
Krplje so lesena priprava za lažjo hojo v globokem snegu. Sestavljene so iz ovalnega lesenega loka in iz z vitrami prepletene površine v loku. Na čevelj se pritrdijo z jermenom.

				KRPLJE<br>1938, Dragovanja vas<br>Inv. št.: E 632

Foto: Branko Babić

PRESLICA
Prva polovica 20. stoletja, Vinica
Inv. št.: 1902
 
Preslica je lesena, lahko z rezbarijami okrašena priprava za predenje. Nanjo je predica priveže povesmo prediva. (Če prede samo s preslico, jo drži v rokah ali jo zatakne za pas.) Po iznajdbi kolovrata je preslica postala njegov sestavni del. Okrasno oblikovane dolge preslice za predenje na vreteno s suličastim nastavkom so se najdlje ohranile v Beli krajini in Istri. Rezljani vzorci so bili največkrat geometrijski, osnovo ornamenta so pogosto predstavljale šestilne rozete.

				PRESLICA<br>Prva polovica 20. stoletja, Vinica<br>Inv. št.: 1902

Foto: Branko Babić

TKANICA
začetek 20. stoletja, Dolenjci
Inv. št.: E 841
 
Tkanica je ročno tkan volnen pas z vzdolžnimi progami. Tkani pasovi so bili značilnost panonskega oblačilnega območja predvsem v drugi polovici 19. stoletja. Pas sodi med najstarejše oblačilne dodatke. Opravlja lahko uporabno in okrasno nalogo.


				TKANICA<br>
začetek 20. stoletja, Dolenjci<br>
Inv. št.: E 841

foto: Branko Babić

PREDPASNIK/PREGAČA
konec 19. stoletja, Bojanci
Inv. št.: 624
 
Pregača je ročno tkan volnen predpasnik. Tkana je iz raznobarvne volne s tehniko »klečanja« ali »iveranja«. Gre za način tkanja z bogato okrasitvijo z drobnimi in velikimi geometrijskimi ornamenti, ki si sledijo v vodoravnih nizih. Okrašena je s srmo ali resami na robovih. Bila je del ženske noše pravoslavnega prebivalstva v Beli krajini.

				PREDPASNIK/PREGAČA<br>konec 19. stoletja, Bojanci<br>Inv. št.: 624

Foto: Branko Babić

ČEBELNI KOŠ
začetek 20. stoletja, Drašiči
Inv. št.: E 121
 
Čebelni koš (košnica) je oblika čebeljega panja, bivališča za čebeljo družino. Čebelji koš je zvonaste oblike ter je pleten iz slame in viter.

				ČEBELNI KOŠ<br>začetek 20. stoletja, Drašiči<br>Inv. št.: E 121			Foto: Branko Babić

BELOKRANJSKA PISANICA
Petdeseta leta 20. stoletja, Purga
Inv. št.: 1192
 
Pisanica je barvano in z ornamenti okrašeno jajce. Belokranjske pisanice so okrašene v batični tehniki – ornament se s tekočim voskom in s posebnim pisalom »pisačem« napiše na podlago, povoščeno mesto ostane v osnovni beli ali rdeči barvi, nazadnje pa se pisanice potopijo v črno barvo. Nekoč so bile pisanice povezane s praznovanjem velike noči, danes se izdelujejo tudi kot turistični spominki. 

				BELOKRANJSKA PISANICA<br>Petdeseta leta 20. stoletja, Purga<br>Inv. št.: 1192

Foto: Branko Babić

SKRINJA ZA ŽITO
začetek 20. stoletja, Bela krajina
Inv. št.:  E 526
 
Skrinja za žito je navadno stala v kašči, pri manjših hišah pa tudi v veži ali na podstrešju. Pri najstarejših skrinjah je šlo za tesarski izdelek brez uporabe žage. Podobno obliko, okraske in način izdelave najdemo po vsej južni in vzhodni Evropi. Glavni konstrukcijski elementi so štirje vogalni navpični plohi, ki so z dveh strani navpično izžlebljeni. V tem žlebu so naložene deske ena vrh druge. Gre za enega najstarejših načinov izdelave, ki je značilen tudi za skrinje z dvokapno streho. 

				SKRINJA ZA ŽITO<br>začetek 20. stoletja, Bela krajina<br>Inv. št.:  E 526

Foto: Branko Babić

ŽRMLJE
19.  stoletje, Cerkvišče
Inv. št.: E 358
 
Žrmlje so ročni ali domači mlin – naprava s kamnoma za mletje žita. Žrmlje s popolnim krožnim gibanjem so postale splošno razširjene v rimski dobi. Na Slovenskem so jih na mnogih kmečkih domačijah kljub uvedbi naprednejših načinov mletja uporabljali vse do sredine 20. stoletja. Priprava moke z žrmljami je bila najpogosteje žensko delo. 

				ŽRMLJE<br>19.  stoletje, Cerkvišče<br>Inv. št.: E 358

Foto: Branko Babić

ČELEŠNIK
19. stoletje, Sinji Vrh
Inv. št.: E 1544
 
Čelešnik je kovano, različno zvito in včasih prav umetelno oblikovano železo, ki ima zgoraj klešče ali vzmet (feder). Tega so s pritiskom roke razprli, da je zgrabil in stisnil trsko – luč. Železo je bilo nasajeno na kolec, ta pa je bil zabit v lesen panjiček ali v razvejano drevesno korenino. Trsko so prižgali, da je razsvetljevala prostor. Čelešnik so uporabljali vse do uveljavitve petrolejk. 

				ČELEŠNIK<br>19. stoletje, Sinji Vrh<br>Inv. št.: E 1544

Foto: Branko Babić

ČUTARA
okoli leta 1854, Stara Lipa
Inv. št.: 1995
 
Čutara je diskasta lesena obročasta posoda za pijačo. Uporabljali so jo predvsem popotniki in kmetje, če so delali daleč od doma. Nosili so jih privezane za pas ali na jermenu ali vrvici prek ramena. Med kmečkim prebivalstvom so se čutare širile od 18. stoletja dalje, v uporabi pa so bile do sredine 20. stoletja. 

				ČUTARA<br>okoli leta 1854, Stara Lipa<br>Inv. št.: 1995

Foto: Branko Babić

ROVAŠI
začetek 20. stoletja, Drašiči
Inv. št.: E 769


Rovaš je lesena palica, pogosto sestavljena iz dveh delov, na katero so z zarezami označevali predvsem količinske pravice in obveznosti članov skupnosti. V Beli krajini poznamo rovaše predvsem v povezavi s soseskinimi zidanicami. Razširjeni so bili po vsej Evropi. Zaradi preprostosti so bili primerni tudi za nepismene. Še danes poznamo zvezo "na rovaš" - primer: "Pri njem ima še nekaj na rovašu", kar pomeni, da mu je še nekaj dolžan. 

				ROVAŠI<br>začetek 20. stoletja, Drašiči<br>Inv. št.: E 769

Foto: Branko Babić

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 17. Jan 2020 at 10:45

76 ogledov

Na Pezdirčevi njivi negovska čelada
Metlika - Na Pezdirčevi njivi v Podzemlju pri Metliki, kjer so med zaščitnimi arheološkimi izkopavanji mlajše železnodobnega grobišča pred poldrugim letom odkrili tudi keltski zlatnik iz 3. stoletja pr. n. š., so te dni odkrili nove, nekoliko starejše najdbe. Med njimi tudi tako imenovano negovsko čelado, bojevniški bronasti šlem iz 4. stoletja pr. n. š. Čelado je pri arheoloških izkopavanjih ob urejanju infrastrukture za novo gradnjo pred tednom odkrila trojica arheologov in varuhov kulturne dediščine pod strokovnim vodstvom Lucije Grahek, so danes sporočili z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani. Gre za po najdišču v Negovi v Slovenskih goricah poimenovano čelado, najbolj pogosto sicer na Dolenjskem, ki v Beli krajini do zdaj ni bila znana. Kot taka pa omenjena najdba prinaša nove podatke in omogoča nov pogled na družbo dolenjskega halštatskega kulturnega kroga, v katerega je v starejši železni dobi sodila tudi Bela krajina, so dodali. Negovsko čelado, ki velja za značilen pridatek tako imenovanih knežjih starejšeželeznodobnih grobov, so našli ob dveh suličnih osteh, bojni sekiri in pasni garnituri, kar je bila sicer pogosta oprema tedanjih bojevnikov, značilna za dolenjski starejšeželeznodobni kulturni krog. Čelada s Pezdirčeve njive je bila, kot poroča STA, ob pokopu predvidoma obredno nekoliko poškodovana, kar je značilno tudi za druge tovrstne primerke, najdene v Novem mestu, na Dolenjskem in drugje po državi oziroma v krogu tako imenovane slovenske jugovzhodne halštatske skupine. Negovska čelada predlani na Kapiteljski njivi Prve negovske čelade so v Ženjaku oziroma Negovi leta 1811 našli kot zakladno najdbo. Nanje je ob oranju zadel kmet in izoral 26 bronastih čelad, ki so danes shranjene v muzejih na Dunaju in v avstrijskem Gradcu ter v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Dobro ohranjeno negovsko čelado so arheologi Dolenjskega muzeja predlani odkrili tudi pri raziskovanju grobišča na Kapiteljski njivi v Novem mestu. Omenjeni novomeški muzej sicer hrani tri tovrstne čelade. Grobišče na Pezdirčevi njivi sodi v krog naselbine oziroma utrjenega prazgodovinskega gradišča nad Podzemljem, v njegovi okolici pa so še vedno dobre vidne številne prazgodovinske rodovne gomile. Ena med temi je denimo tako velika, da na njej stoji celo manjša cerkev. (Dolenjski list.si, L. M.)

Wed, 18. Dec 2019 at 13:51

164 ogledov

... vse dobro ...

Thu, 12. Dec 2019 at 15:23

270 ogledov

Predavanje Lucije Grahek
Tokrat smo v sprejemnici Belokranjskega muzeja prisluhnili predavanju dr. Lucije Grahek z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani.  Pod naslovom Nove raziskave železnodobnega grobišča na Pezdirčevi njivi v Podzemlju je predstavila rezultate pravkar zaključenega izkopavanja, kjer je bilo odkrito grobišče iz mlajšega halštata in kjer se je pokopavanje domnevno neprekinjeno nadaljevalo še v 3. stol. pr. n. št. Najdišče je prvo moderno izkopano grobišče viniške skupine, ki bo bistveno doprineslo k poznavanju tega kulturnega kroga. Foto: Leon Gregorčič

Thu, 5. Dec 2019 at 10:04

151 ogledov

En krompir, tri države

Wed, 4. Dec 2019 at 16:42

230 ogledov

Ta veseli dan kulture
Ta veseli dan kulture 2019 je za nami. Pestro celodnevno dogajanje se je prevesilo v prijeten večer in zaključek v družbi naših obiskovalcev. Na dan Prešernovega rojstva v vseh svojih enotah ponudimo brezplačen ogled razstav ter nabor zanimivih dogodkov. V Muzejski hiši Semič smo tako izvedli dve delavnici za otroke, kjer so se seznanili s posebnostmi belokranjskega okolja, flore in favne ter izvedeli, da imamo v reki Krupi edino jamsko školjko na svetu. Da bi na zanimiv in nevsiljiv način otroci to znanje tudi osvojili, o tem pa mimogrede ozavestili druge, so podobo školjke prenesli na papirnato vrečko ter ji dali svoj pečat. Naravo Bele krajine, zgodovino Semiča in vinogradništva pa so imeli priložnost podrobneje spoznati tudi ostali obiskovalci na dveh javnih vodstvih. V metliškem gradu smo pripravili delavnico za odrasle. Pod vodstvom Bernarde Kump iz Belokranjskega izročila smo se učili spletati mreže iz konopljine vrvi. Dela smo se lotile s posebnim, doma narejenim orodjem, ki je ravno takšno kot nekoč. O tem pričajo tudi muzejski predmeti iz naše zbirke iz leta 1953, s katerimi so ob Kolpi spletali ribiške mreže. Zanimiva in poučna delavnica je bila samo uvod v to spet obujeno veščino. Zahteva namreč nemalo truda, zato smo se poslovile z nedokončanimi izdelki a dobro zastavljenimi temelji. Po programu je nato sledilo še odprtje občasne razstave naslovljene En krompir, tri države, ki priča o okupacijskih mejah na Dolenjskem v letih 1941 - 1945. Zbrane sta pozdravila direktorica Belokranjskega muzeja Andreja Brancelj Bednaršek ter soavtor razstave dr. Božidar Flajšman, ki je obiskovalce tudi popeljal po razstavi. Razstava bo v Ganglovem razstavišču na ogled do 5. januarja 2020. Foto: Leon Gregorčič, Mateja Černič  

Tue, 12. Nov 2019 at 11:27

281 ogledov

70 let Belokranjskega muzejskega društva
Belokranjsko muzejsko društvo, najprej imenovano Muzejsko društvo, je bilo ustanovljeno 10. novembra 1949. Profesor Jože Dular je takrat okrog sebe zbral somišljenike s katerimi so sklicali ustanovni občni zbor z namenom, da spravijo v življenje Belokranjski muzej. Natanko 70 let pozneje so se člani in podporniki Belokranjskega muzejskega društva zbrali v počastitev obletnice delovanja društva ter moža, ki je muzejsko zgodbo začel. Vse od 1. maja 1951, ko je bil Belokranjski muzej ustanovljen, do danes se je med drušvom in muzejem stkala trdna vez, ki se ni nikoli pretrgala. Poslanstvo obeh se je in se še vedno idealno dopolnjuje v skrbi za belokranjsko dediščino in v ozaveščanju o njenem pomenu. Program praznovanja na podstrešju metliškega gradu je bil prepleten z zgodbami iz bogatega literarnega opusa prof. Jožeta Dularja, ki jih je interpretiral dramski igralec Aleš Valič ter glasbenimi točkami učencev Glasbene šole Črnomelj. Zbrane je pozdravila predsednica društva Anica Kopinič, povezovalka programa pa je bila Vesna Žist. Prireditev in dokumentarna razstava (arkadni hodnik prvega nadstropja metliškega gradu) so poklon zanesenjakom, ki so pred sedmimi desetletji postavili temelje za razvoj muzejske dejavnosti v Beli krajini, in vsem njihovim naslednikom za ohranjanje narodnih vrednot v dobrobit širše skupnosti. Foto: Leon Gregorčič
Teme
muzejske zbirke Belokranjski muzej

Prijatelji

Dežela Uskokov

NAJBOLJ OBISKANO

Etnologija