Etnologija
Večina predmetov je iz druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja, pokrivajo pa različna področja od gospodarstva do stanovanjske in oblačilne kulture ter ljudske umetnosti.
Belokranjski muzej Metlika

Ponedeljek, 15. maj 2017 ob 17:40

Odpri galerijo

Etnološka zbirka je po številu predmetov največja zbirka Belokranjskega muzeja. Predmetom iz kmečkega ali podeželskega okolja, ki jih je muzej pridobival v prvih letih svojega delovanja, se v zadnjem času pridružujejo tudi nekoliko mlajši, ki so zaznamovali življenje Belokranjcev tako po vaseh kot tudi po mestih. Večina predmetov je iz druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja, pokrivajo pa različna področja od gospodarstva do stanovanjske in oblačilne kulture ter ljudske umetnosti – k slednji sodi izjemno bogata zbirka belokranjskih pisanic. 

GRIČKI LONEC
1919, Grič pri Dobličah
Inv. št.: 2115
 
Glinast lonec je izdelan iz močno peščene gline in na nizkem lončarskem vretenu, ki so ga sukali z roko. Žgan je bil samo enkrat, in sicer na prostem ognjišču (pališču), in še žareč kaljen (kalajsan) v vroči vodi, ki so ji dodali korenine praproti in hrastovo skorjo, kar je loncu dalo značilno črno barvo. 

				GRIČKI LONEC<br>1919, Grič pri Dobličah<br>Inv. št.: 2115

Foto: Branko Babić

KRPLJE
1938, Dragovanja vas
Inv. št.: E 632
 
Krplje so lesena priprava za lažjo hojo v globokem snegu. Sestavljene so iz ovalnega lesenega loka in iz z vitrami prepletene površine v loku. Na čevelj se pritrdijo z jermenom.

				KRPLJE<br>1938, Dragovanja vas<br>Inv. št.: E 632

Foto: Branko Babić

PRESLICA
Prva polovica 20. stoletja, Vinica
Inv. št.: 1902
 
Preslica je lesena, lahko z rezbarijami okrašena priprava za predenje. Nanjo je predica priveže povesmo prediva. (Če prede samo s preslico, jo drži v rokah ali jo zatakne za pas.) Po iznajdbi kolovrata je preslica postala njegov sestavni del. Okrasno oblikovane dolge preslice za predenje na vreteno s suličastim nastavkom so se najdlje ohranile v Beli krajini in Istri. Rezljani vzorci so bili največkrat geometrijski, osnovo ornamenta so pogosto predstavljale šestilne rozete.

				PRESLICA<br>Prva polovica 20. stoletja, Vinica<br>Inv. št.: 1902

Foto: Branko Babić

TKANICA
začetek 20. stoletja, Dolenjci
Inv. št.: E 841
 
Tkanica je ročno tkan volnen pas z vzdolžnimi progami. Tkani pasovi so bili značilnost panonskega oblačilnega območja predvsem v drugi polovici 19. stoletja. Pas sodi med najstarejše oblačilne dodatke. Opravlja lahko uporabno in okrasno nalogo.


				TKANICA<br>
začetek 20. stoletja, Dolenjci<br>
Inv. št.: E 841

foto: Branko Babić

PREDPASNIK/PREGAČA
konec 19. stoletja, Bojanci
Inv. št.: 624
 
Pregača je ročno tkan volnen predpasnik. Tkana je iz raznobarvne volne s tehniko »klečanja« ali »iveranja«. Gre za način tkanja z bogato okrasitvijo z drobnimi in velikimi geometrijskimi ornamenti, ki si sledijo v vodoravnih nizih. Okrašena je s srmo ali resami na robovih. Bila je del ženske noše pravoslavnega prebivalstva v Beli krajini.

				PREDPASNIK/PREGAČA<br>konec 19. stoletja, Bojanci<br>Inv. št.: 624

Foto: Branko Babić

ČEBELNI KOŠ
začetek 20. stoletja, Drašiči
Inv. št.: E 121
 
Čebelni koš (košnica) je oblika čebeljega panja, bivališča za čebeljo družino. Čebelji koš je zvonaste oblike ter je pleten iz slame in viter.

				ČEBELNI KOŠ<br>začetek 20. stoletja, Drašiči<br>Inv. št.: E 121			Foto: Branko Babić

BELOKRANJSKA PISANICA
Petdeseta leta 20. stoletja, Purga
Inv. št.: 1192
 
Pisanica je barvano in z ornamenti okrašeno jajce. Belokranjske pisanice so okrašene v batični tehniki – ornament se s tekočim voskom in s posebnim pisalom »pisačem« napiše na podlago, povoščeno mesto ostane v osnovni beli ali rdeči barvi, nazadnje pa se pisanice potopijo v črno barvo. Nekoč so bile pisanice povezane s praznovanjem velike noči, danes se izdelujejo tudi kot turistični spominki. 

				BELOKRANJSKA PISANICA<br>Petdeseta leta 20. stoletja, Purga<br>Inv. št.: 1192

Foto: Branko Babić

SKRINJA ZA ŽITO
začetek 20. stoletja, Bela krajina
Inv. št.:  E 526
 
Skrinja za žito je navadno stala v kašči, pri manjših hišah pa tudi v veži ali na podstrešju. Pri najstarejših skrinjah je šlo za tesarski izdelek brez uporabe žage. Podobno obliko, okraske in način izdelave najdemo po vsej južni in vzhodni Evropi. Glavni konstrukcijski elementi so štirje vogalni navpični plohi, ki so z dveh strani navpično izžlebljeni. V tem žlebu so naložene deske ena vrh druge. Gre za enega najstarejših načinov izdelave, ki je značilen tudi za skrinje z dvokapno streho. 

				SKRINJA ZA ŽITO<br>začetek 20. stoletja, Bela krajina<br>Inv. št.:  E 526

Foto: Branko Babić

ŽRMLJE
19.  stoletje, Cerkvišče
Inv. št.: E 358
 
Žrmlje so ročni ali domači mlin – naprava s kamnoma za mletje žita. Žrmlje s popolnim krožnim gibanjem so postale splošno razširjene v rimski dobi. Na Slovenskem so jih na mnogih kmečkih domačijah kljub uvedbi naprednejših načinov mletja uporabljali vse do sredine 20. stoletja. Priprava moke z žrmljami je bila najpogosteje žensko delo. 

				ŽRMLJE<br>19.  stoletje, Cerkvišče<br>Inv. št.: E 358

Foto: Branko Babić

ČELEŠNIK
19. stoletje, Sinji Vrh
Inv. št.: E 1544
 
Čelešnik je kovano, različno zvito in včasih prav umetelno oblikovano železo, ki ima zgoraj klešče ali vzmet (feder). Tega so s pritiskom roke razprli, da je zgrabil in stisnil trsko – luč. Železo je bilo nasajeno na kolec, ta pa je bil zabit v lesen panjiček ali v razvejano drevesno korenino. Trsko so prižgali, da je razsvetljevala prostor. Čelešnik so uporabljali vse do uveljavitve petrolejk. 

				ČELEŠNIK<br>19. stoletje, Sinji Vrh<br>Inv. št.: E 1544

Foto: Branko Babić

ČUTARA
okoli leta 1854, Stara Lipa
Inv. št.: 1995
 
Čutara je diskasta lesena obročasta posoda za pijačo. Uporabljali so jo predvsem popotniki in kmetje, če so delali daleč od doma. Nosili so jih privezane za pas ali na jermenu ali vrvici prek ramena. Med kmečkim prebivalstvom so se čutare širile od 18. stoletja dalje, v uporabi pa so bile do sredine 20. stoletja. 

				ČUTARA<br>okoli leta 1854, Stara Lipa<br>Inv. št.: 1995

Foto: Branko Babić

ROVAŠI
začetek 20. stoletja, Drašiči
Inv. št.: E 769


Rovaš je lesena palica, pogosto sestavljena iz dveh delov, na katero so z zarezami označevali predvsem količinske pravice in obveznosti članov skupnosti. V Beli krajini poznamo rovaše predvsem v povezavi s soseskinimi zidanicami. Razširjeni so bili po vsej Evropi. Zaradi preprostosti so bili primerni tudi za nepismene. Še danes poznamo zvezo "na rovaš" - primer: "Pri njem ima še nekaj na rovašu", kar pomeni, da mu je še nekaj dolžan. 

				ROVAŠI<br>začetek 20. stoletja, Drašiči<br>Inv. št.: E 769

Foto: Branko Babić

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 26. Apr 2021 at 07:43

288 ogledov

PRAZNUJTE Z NAMI

Tue, 20. Apr 2021 at 09:25

186 ogledov

VIRTUALNI SPREHOD Donacija Kambič
Po sedemdesetih letih neprekinjenega delovanja in komuniciranja z obiskovalci se muzej v današnjem času sooča z novimi izzivi. Svoja vrata je bil muzej, in verjetno še bo, primoran večkrat zapreti. Zato je v predstavljanju svoje dejavnosti začrtal novo poglavje. Stik z obiskovalci in podajanje vsebin se je preselilo na splet in tako je nastal tudi pričujoči sprehod.  Vabljeni k virtualnemu ogledu Donacije Kambič, zbirke umetniških del in kulturnozgodovinskih predmetov.

Tue, 30. Mar 2021 at 09:00

200 ogledov

Prvo Slovensko narodno gledališče
Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je bilo ustanovljeno Slovensko Narodno gledališče (SNG), prvo, ki je v svojem imenu nosilo slovensko nacionalno oznako. Po kapitulaciji Italije so se z nastankom večjega svobodnega ozemlja ustvarile ugodne razmere za ustanovitev profesionalnega partizanskega gledališča. Igralci, ki so zapustili edino delujoče Narodno gledališče v okupirani Ljubljani, so zbrani v Partizanski gledališki skupini, ki pa z nemško ofenzivo oktobra 1943 razpade. Po ofenzivi je Črnomelj postal središče stabilnega osvobojenega ozemlja. Poleg političnega in vojaškega vrha so v pokrajino prišli tudi kulturniki. O ustanovitvi gledališča so razpravljali na prvem kongresu kulturnih delavcev Osvobodilne fronte 4. in 5. januarja 1944 v Semiču, odlok o ustanovitvi SNG pa Izvršni odbor OF podpiše 12. januarja. Poleg ravnatelja in dramaturga je bilo za člane imenovanih še 16 gledališčnikov. Gledališče je premierno nastopilo med prvim zasedanjem Slovenskega narodno osvobodilnega sveta v Črnomlju, 20. februarja 1944. Uprizorili so Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi, igrali pa pred tedanjim in bodočim slovenskim političnim vrhom ter za ljudi prvega slovenskega parlamenta. V letu 1944 je SNG pripravilo 123 gledaliških prireditev po vsej Beli krajini. Marca 1945 je bilo gledališče s svojimi člani evakuirano v Dalmacijo, od koder so se po zaključku bojev vrnili v osvobojeno Ljubljano. V maju 1945 so predstavili igro Mateja Bora Raztrganci. Prizor iz predstave Raztrganci Mateja Bora. V sezoni 1945/46 so z delovanjem pričela tri Slovenska narodna gledališča: Ljubljana, Maribor ter Trst in Primorska. Ob začetku prve povojne sezone je Josip Vidmar poudaril, da se začenja nova era gledališča na Slovenskem. Belo krajino in Črnomelj, od koder so prinesli ime (SNG) pa so vsi po cankarjansko zatajili. Povzeto po: Aleš Gabrič, Slovensko narodno gledališče je delovalo v Beli krajini, v: Kronika 3, 2010, leto 58, str.: 875 – 892. << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:49

189 ogledov

Pečene pisanice
Pobarvana in okrašena jajca so značilnost pomladnega časa in spremljajo veliko noč. Na Slovenskem jih imenujemo različno - pisanice, pisanke, pirhi, remenke, rumenice. Ene najlepših in bolj znanih pri nas so belokranjske pisanice. Zanje je značilno, da se geometrični in stilizirani okraski rišejo (pišejo) s posebno pisalko in segretim voskom ter barvajo. Tako torej nastanejo klasične pisanice. A na tokratni delavnici za otroke in družine smo stopili ven iz okvirja in svoje pisanice spekli. Preverite kako! << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:31

211 ogledov

Arhitekt Jože Koželj
Arhitekt Jože Koželj se je rodil 25. marca 1931 v Metliki. Na I. državni gimnaziji v Ljubljani je maturiral leta 1951 in se nato vpisal na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Diplomiral je 1958. ter se naslednje leto izpopolnjeval v arhitekturnem biroju na Dunaju. Leta 1977 je doktoriral na Univerzi Cirila in Metoda v Skopju. Od 1960. je delal kot profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, v letih 1989-94 pa je bil dekan fakultete. V letih 1960-70 je sodeloval v projektni skupini prof. Edvarda Ravnikarja za gradnjo Trga revolucije v Ljubljani. Sicer pa se je uveljavil z vrsto javnih in stanovanjskih zgradb v Ljubljani: trgovsko-poslovna stavba Agroprogresa (1967), poslovno-parkirna hiša ob Miklošičevi cesti (1971-73), prejel nagrado Prešernovega sklada, Ekonomska fakulteta (1973-75), prejel nagrado Borbe, trgovsko-stanovanjska hiša v Igriški ulici (1981-83), študentski domovi za Bežigradom in v Rožni dolini (1983), prenova stavbe Izvršnega sveta Republike Slovenije (1983). Sam in tudi v sodelovanju z drugimi je izdelal projekte za razne stanovanjske ter poslovne zgradbe še v Kranjski Gori, Kranju, Novem Sadu, Trebelnem, Novem mestu in v rojstni Metliki, kjer so po njegovi zamisli postavili tudi nekaj spominskih obeležij. Morda ne pomislimo na prvo, a tudi gradnja, arhitektura ima simbolno vrednost. Pa ne le v tem, da se stanje družbe odraža v najbolj priljubljeni gradnji nekega časa. Če se je nekoč slovenstvo istovetilo s podeželjem in nerazvitostjo, danes temu ni tako. Mesta, arhitekturne znamenitosti namreč veliko učinkoviteje rišejo razvito podobo naroda. In kljub naši neokrnjeni naravi in podeželju si kot narod, država najbrž želimo, da nas povezujejo tudi z razvojem, urejenostjo, izobraženostjo in civiliziranostjo. Pa vendar - nobeno mesto, stavba ali spomenik še danes ne prekaša najpomembnejšega simbola slovenskosti - Triglava. << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:17

275 ogledov

Plačilni boni za 1, 5 in 10 lir
Ob okupaciji leta 1941 je prišel na slovensko ozemlje v obtok tudi okupacijski denar: nemške marke, italijanske lire, madžarski pengö, v manjši meri tudi hrvaške kune. Za potrebe delovanja Osvobodilne fronte je Slovenski narodno osvobodilni odbor razpisal posojilo svobode. Prve obveznice tega posojila so bile natisnjene aprila 1942 v lirskih vrednostih. Za ta korak so se odločili, ker je bilo največje območje osvobojenega ozemlja v Ljubljanski pokrajini, kjer je bila v obtoku italijanska lira. Na prvem zasedanju Slovenskega narodno osvobodilnega sveta 19. in 20. februarja 1944 v Črnomlju je bil med sklepi in odloki sprejet »Odlok o izdaji plačilnega bona«. Predsedstvo SNOS-a je moralo na podlagi odloka, ki je začel veljati 20. februarja 1944, poskrbeti za izdajo zakonitih plačilnih sredstev, in sicer plačilnih bonov po 1, 5, 10, 50, 100, 500 in 1000 lir. Zato je bil 12. marca 1944 ustanovljen Denarni zavod Slovenije, predhodnik Banke Slovenije, ki je imel zaradi postopnosti v začetku pooblastilo za izdajo plačilnih bonov do višine 20 milijonov lir v enotah po 1, 5 in 10 lir. Tako je Denarni zavod Slovenije postal splošni denarni zavod in emisijska banka. V Črmošnjicah v Beli krajini, kjer je v okviru Centralne tehnike deloval grafični atelje, je arhitekt Branko Simčič že aprila 1944 izdelal prve osnutke bonov v vrednosti 1, 5 in 10 lir. Julija 1944 so bili v partizanski tiskarni Triglav pod Goteniškim Snežnikom natisnjeni 10-lirski, do novembra 1944 pa še boni v vrednostih po 1 in 5 lir. Kljub temu, da je bil denarni zavod po koncu vojne ukinjen, plačilni boni pa zamenjani v jugoslovanske dinarje, je pomenilo izdajanje plačilnih sredstev pomemben korak k ustvarjanju slovenske državnosti. << Naprej v preteklost - #Slovenija
Teme
muzejske zbirke Belokranjski muzej

Prijatelji

Dežela Uskokov

NAJBOLJ OBISKANO

Etnologija