Praznični muzej
Belokranjski muzej Metlika

Ponedeljek, 14. december 2020 ob 09:22

Odpri galerijo

V sklopu decembrske akcije #naprejvpreteklost smo vam muzeji in galerije skušali na spletu pričarati praznično vzdušje. Tudi s pomočjo predmetov, ki jih hranimo. Na tem mestu je zbranih nekaj izbranih, s katerimi smo to skušali storiti mi, hkrati pa vam odstreti tudi nekaj zanimivosti o naši dediščini.

 

Pestrost prežema Belo krajino v vseh življenjskih pogledih, tudi verskem. Tu so namreč prisotne tri veroizpovedi: rimskokatoliška, pravoslavna in grškokatoliška. Slednji sta v Belo krajino prišli z Uskoki, ki so bežali pred turškimi vpadi. Grškokatoliška oziroma uniatska cerkev priznava enotnost z rimskokatoliško cerkvijo in papeža kot vrhovnega poglavarja, vendar je ohranila vzhodni obred. Za pravoslavje pa je značilno, da enotnega poglavarja nima in je vsaka državna ali narodna cerkev samostojna, s svojim poglavarjem – patriarhom.

Na območju celotne Slovenije obstajata le dve grkokatoliški župniji, in sicer Metlika in Drage pri Suhorju. Kot strnjena skupnost pa so grkokatoliki naseljeni samo v Žumberku. Pripadniki pravoslavne veroizpovedi so naseljeni zlasti v uskoških vaseh Marindol, Miliči, Paunoviči in Bojanci.

~

In ker smo #praznicnimuzej, velja poudariti, da je bil najpomembnejši praznik pri uskoškem prebivalstvu Bele krajine božič. Izrazito družinski praznik, ob katerem naj bi s številnimi obredi zagotovili v naslednjem letu čim več dobrega. Eden takšnih je tudi »badnjak« ali božični panj, hrastov štor, ki so ga na večer pred božičem naložili na ogenj. V peč so ga položili takoj, ko so iz nje vzeli pečeno jagnje ali odojka, tleti pa je moral vse tri dni praznovanja božiča.

~

Vir: 1408 – prišli so Turki, za njimi Uskoki, Belokranjski muzej Metlika, 2008

~

Obred zažiganja badnjaka je vsako leto tudi del slovesnosti na badnji dan (6. januarja, saj po julijanskem koledarju božič praznujejo 7. januarja) v cerkvici apostolov Petra in Pavla v Miličih. Po polnočnici verniki odnesejo domov blagoslovljene hrastove vejice, kakršno hranimo tudi v našem muzeju (inv. št.: E 6891).

        

Julij Papič (Metlika, 1912 – Zagreb, 1990), kipar, pedagog, zaslužni Belokranjec je osnovno šolo obiskoval v rodni Metliki. Šolanje nato nadaljuje na keramičnem oddelku srednje tehniške šole v Ljubljani, v Pragi pa leta 1933 zaključi študij kiparstva in keramike na Visoki umetniški industrijski šoli. Čeprav je potrebo po samostojnem kiparskem izražanju čutil že od otroštva, šele delo na akademiji pomeni začetek njegove umetniške poti.

Med obema vojnama so nastala Papičeva zgodnja dela, ki so še nekoliko ekspresionistična, pritegovale so ga zlasti figure deklet, mater, žena. Področje, s katerim se je intenzivno ukvarjal predvsem v letih po 2. svetovni vojni, pa je bila spomeniška plastika s pečatom herojstva in humanizma.

~

Ali veste, da je delo kiparjevih rok tudi Metličanom dobro poznan kip partizana, belokranjskega borca v parku pred gradom?

~

Okoli leta 1958 je Papič prenehal z ustvarjanjem večjih plastik ter se osredotočil na manjše intimnejše, ki jih je začel oblikovati v novem materialu – obarvani terakoti. Iz tega opusa hranimo v muzeju tudi pričujoče delo, praznično obarvano Sveto družino (1977, inv. št.: U 671).

~

Vir: Zaslužni Belokranjci: umetniki in znanstveniki, Belokranjski muzej Metlika, 2011

Galerija Kambič je zakladnica umetniških stvaritev zvenečih imen, a se v njej skriva tudi nekaj ljudskega. Umetnost, ki jo je akademik Kambič zbiral že od mladih nog – slike na steklo.

To izrazito ljudsko slikarstvo se je močno razmahnilo v časih po baroku in predstavlja nekakšen sakralni antipod ljudskim panjskim končnicam. Slike na steklu so namreč dosledne v nabožni motiviki. Slavijo Kristusa v vseh mogočih variacijah, v številnih slikah se izraža ljudsko čaščenje njegove matere Marije, priljubljeni so tudi svetniki.

~

Ljudi pa slike niso pritegnile le zaradi priljubljenih motivov, ampak so imele zaradi tehnike slikanja tudi vizualno pritegljivost. Naslikane so namreč na zadajšnji strani stekla, kar daje barvam poseben, nekako emajlen značaj, kar ojača žarilno moč barv.

Slike na steklo so svojčas krasile bogkov kot po slovenskih kmečkih hišah. In čeprav je bilo izbire veliko, sta primerka, ki ju predstavljamo, ob božičnih praznikih najbrž našla posebno mesto v kotu.

~

Vir: Stotero obrazov umetnosti, Občina Metlika in Belokranjski muzej Metlika, 2005

~

Kristusovo rojstvo

19. stoletje

35,8 x 25,3 cm

inv. št.: GK 429

Foto: Borut Peterlin

~

Kristusovo rojstvo

19. stoletje

34,5 x 24,4 cm

inv. št.: GK 461

Foto: Borut Peterlin

Danes, ko nas svetloba in luči obdajajo na vsakem koraku, se ne zavedamo več, kako velik življenjski pomen je imel ogenj ter svetloba za naše prednike. Zavedamo pa se simbolnega, saj svetlobo še vedno povezujemo z nečim dobrim, lepim in pozitivnim.

~

Voščene sveče, na primer, so do začetka 20. stoletja služile za razsvetljavo najpremožnejšemu delu prebivalstva, a jim po drugi strani krščanska cerkev pripisuje tudi veliko simbolno vrednost. Med bogoslužjem goreča sveča namreč pomeni božjo prisotnost. Sveča je človeka, in ga še danes, spremljala tudi v vsakdanjem življenju, predvsem pa ob njegovih pomembnih življenjskih mejnikih, od rojstva do smrti. Nekdaj so svečke razsvetljevale božična drevesca, še danes pa svečke s skritimi željami upihnemo ob rojstnem dnevu.

~

V Metliki je sveče izdeloval medičar in svečar Anton Murn, ki izhaja iz znane lectarske družine iz okolice Žužemberka, k nam pa je prišel okoli leta 1904. Medičarstvo in svečarstvo sta bili sezonski dejavnosti. Od velike noči do Miklavža so izdelovali in prodajali lect in drugo medeno pecivo, sveče pa so izdelovali zlasti pozimi. Vse tja do svečnice 2. februarja, ko se v cerkvi opravljajo obredi blagoslova sveč.

~

Vir: Medičarstvo in svečarstvo na Dolenjskem, Dolenjski muzej Novo mesto, 2000

Svetila v Beli krajini, Belokranjski muzej Metlika, 1995

 

~

Kako je potekalo izdelovanje voščenih sveč v Murnovi delavnici si lahko, takoj ko odpremo svoja vrata, ogledate na naši stalni razstavi, danes pa vam predstavljamo s svečami povezan predmet. Te so namreč gorele tudi ob praznikih in raznih slovesnostih, ko so jih postavljali na okna hiš, in včasih so jih obdajali prav lepo okrašeni lampijoni.

~

Lampijoni za sveče

prva pol. 20. stol.

lepenka, papir

inv. št.: Z 7878/1-4


							Foto: Branko Babič

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 8. Oct 2021 at 11:02

116 ogledov

DEKD - DOBER TEK - MEDENJAKI
V času neolitika, dobi, ki je sprožila preporod človeške vrste in je hkrati močno vplivala na okolje, se je pojavilo poljedelstvo. Vse rastline, s katerimi se ljudje prehranjujemo še dandanes, so bile odkrite že v neolitiku. Na stenah keramičnih posod, najdenih v Moverni vasi, so arheologi odkrili ostanke mleka, mesnih maščob in sledi čebeljih voskov.  Lahko, da so v njih hranili tudi nekaj tako slastnega kot so medenjaki. Recept zanje najdete spodaj. Dober tek :)  

Mon, 26. Apr 2021 at 07:43

516 ogledov

PRAZNUJTE Z NAMI

Tue, 20. Apr 2021 at 09:25

503 ogledov

VIRTUALNI SPREHOD Donacija Kambič
Po sedemdesetih letih neprekinjenega delovanja in komuniciranja z obiskovalci se muzej v današnjem času sooča z novimi izzivi. Svoja vrata je bil muzej, in verjetno še bo, primoran večkrat zapreti. Zato je v predstavljanju svoje dejavnosti začrtal novo poglavje. Stik z obiskovalci in podajanje vsebin se je preselilo na splet in tako je nastal tudi pričujoči sprehod.  Vabljeni k virtualnemu ogledu Donacije Kambič, zbirke umetniških del in kulturnozgodovinskih predmetov.

Tue, 30. Mar 2021 at 09:00

414 ogledov

Prvo Slovensko narodno gledališče
Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je bilo ustanovljeno Slovensko Narodno gledališče (SNG), prvo, ki je v svojem imenu nosilo slovensko nacionalno oznako. Po kapitulaciji Italije so se z nastankom večjega svobodnega ozemlja ustvarile ugodne razmere za ustanovitev profesionalnega partizanskega gledališča. Igralci, ki so zapustili edino delujoče Narodno gledališče v okupirani Ljubljani, so zbrani v Partizanski gledališki skupini, ki pa z nemško ofenzivo oktobra 1943 razpade. Po ofenzivi je Črnomelj postal središče stabilnega osvobojenega ozemlja. Poleg političnega in vojaškega vrha so v pokrajino prišli tudi kulturniki. O ustanovitvi gledališča so razpravljali na prvem kongresu kulturnih delavcev Osvobodilne fronte 4. in 5. januarja 1944 v Semiču, odlok o ustanovitvi SNG pa Izvršni odbor OF podpiše 12. januarja. Poleg ravnatelja in dramaturga je bilo za člane imenovanih še 16 gledališčnikov. Gledališče je premierno nastopilo med prvim zasedanjem Slovenskega narodno osvobodilnega sveta v Črnomlju, 20. februarja 1944. Uprizorili so Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi, igrali pa pred tedanjim in bodočim slovenskim političnim vrhom ter za ljudi prvega slovenskega parlamenta. V letu 1944 je SNG pripravilo 123 gledaliških prireditev po vsej Beli krajini. Marca 1945 je bilo gledališče s svojimi člani evakuirano v Dalmacijo, od koder so se po zaključku bojev vrnili v osvobojeno Ljubljano. V maju 1945 so predstavili igro Mateja Bora Raztrganci. Prizor iz predstave Raztrganci Mateja Bora. V sezoni 1945/46 so z delovanjem pričela tri Slovenska narodna gledališča: Ljubljana, Maribor ter Trst in Primorska. Ob začetku prve povojne sezone je Josip Vidmar poudaril, da se začenja nova era gledališča na Slovenskem. Belo krajino in Črnomelj, od koder so prinesli ime (SNG) pa so vsi po cankarjansko zatajili. Povzeto po: Aleš Gabrič, Slovensko narodno gledališče je delovalo v Beli krajini, v: Kronika 3, 2010, leto 58, str.: 875 – 892. << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:49

434 ogledov

Pečene pisanice
Pobarvana in okrašena jajca so značilnost pomladnega časa in spremljajo veliko noč. Na Slovenskem jih imenujemo različno - pisanice, pisanke, pirhi, remenke, rumenice. Ene najlepših in bolj znanih pri nas so belokranjske pisanice. Zanje je značilno, da se geometrični in stilizirani okraski rišejo (pišejo) s posebno pisalko in segretim voskom ter barvajo. Tako torej nastanejo klasične pisanice. A na tokratni delavnici za otroke in družine smo stopili ven iz okvirja in svoje pisanice spekli. Preverite kako! << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:31

466 ogledov

Arhitekt Jože Koželj
Arhitekt Jože Koželj se je rodil 25. marca 1931 v Metliki. Na I. državni gimnaziji v Ljubljani je maturiral leta 1951 in se nato vpisal na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Diplomiral je 1958. ter se naslednje leto izpopolnjeval v arhitekturnem biroju na Dunaju. Leta 1977 je doktoriral na Univerzi Cirila in Metoda v Skopju. Od 1960. je delal kot profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, v letih 1989-94 pa je bil dekan fakultete. V letih 1960-70 je sodeloval v projektni skupini prof. Edvarda Ravnikarja za gradnjo Trga revolucije v Ljubljani. Sicer pa se je uveljavil z vrsto javnih in stanovanjskih zgradb v Ljubljani: trgovsko-poslovna stavba Agroprogresa (1967), poslovno-parkirna hiša ob Miklošičevi cesti (1971-73), prejel nagrado Prešernovega sklada, Ekonomska fakulteta (1973-75), prejel nagrado Borbe, trgovsko-stanovanjska hiša v Igriški ulici (1981-83), študentski domovi za Bežigradom in v Rožni dolini (1983), prenova stavbe Izvršnega sveta Republike Slovenije (1983). Sam in tudi v sodelovanju z drugimi je izdelal projekte za razne stanovanjske ter poslovne zgradbe še v Kranjski Gori, Kranju, Novem Sadu, Trebelnem, Novem mestu in v rojstni Metliki, kjer so po njegovi zamisli postavili tudi nekaj spominskih obeležij. Morda ne pomislimo na prvo, a tudi gradnja, arhitektura ima simbolno vrednost. Pa ne le v tem, da se stanje družbe odraža v najbolj priljubljeni gradnji nekega časa. Če se je nekoč slovenstvo istovetilo s podeželjem in nerazvitostjo, danes temu ni tako. Mesta, arhitekturne znamenitosti namreč veliko učinkoviteje rišejo razvito podobo naroda. In kljub naši neokrnjeni naravi in podeželju si kot narod, država najbrž želimo, da nas povezujejo tudi z razvojem, urejenostjo, izobraženostjo in civiliziranostjo. Pa vendar - nobeno mesto, stavba ali spomenik še danes ne prekaša najpomembnejšega simbola slovenskosti - Triglava. << Naprej v preteklost - #Slovenija
Teme
Muzej na spletu

Prijatelji

Dežela Uskokov

NAJBOLJ OBISKANO

Praznični muzej