Tako na deželi, kot v obeh belokranjskih mestih, Metliki in Črnomlju, so si na nočnih poteh svetili s svetilkami z lesenim ali pločevinastim ogrodjem, v katerega so bile v utorih vstavljena stekla, notri pa je gorela sveča ali pločevinasta posodica s petrolejem.
Razlog za uporabo zaprtih svetilk zunaj hiše ni bil nič drugega kot požarna varnost – v mestih, kjer so hiše stale tesneje skupaj, je bila nevarnost ognja še toliko večja. Obe mesti sta zato že zgodaj imeli tudi požarno stražo, ki je skrbela, da meščani niso hodili z »nezavarovano svečavo« okoli skednjev in drugih gospodarskih poslopij.
Te svetilke so imenovali loterna (Krasinec, Adlešiči), leterna (Lokvica, Semič, Dragatuš), lehterna (Metlika, Stari trg), lampa (Otovec) ali lampaš (Preloka, Bojanci, Marindol). Sveče zanje so nekateri vaščani delali sami, lojene – iz ovčjega in govejega loja, medtem ko so voščene sveče, te so bile tudi veliko boljše, ulivali predvsem čebelarji. S petrolejem, ki se je v razsvetljavi pričel uveljavljati okoli leta 1870, pa so svetili le v premožnejših hišah. Smrdljivo olje, kot so mu rekli na Božakovem, je bilo za kmeta razkošje in so z njim svetili le v prav nujni potrebi. Še celo malo pred drugo svetovno vojno je moral za liter petroleja v trgovinah, kjer so prejemali plačilo tudi v naturalijah, dati 42 jajc.
Lehterni
Vir: Svetila v Beli krajini, Belokranjski muzej Metlika, 1995
Foto: Janez Pukšič
