Jeseni 1923 je tudi v Metliki končno zagorela elektrika, za katero je skrbela privatna kalorična elektrarna Janeza Nemaniča iz Čuril. Sprva so si jo napeljali le redki zasebniki, medtem ko je po cestah in trgih lampist še vedno nažigal petrolejke. In kako prav so imeli mestni očetje, da se niso prenaglili. Elektrarna je namreč zašla v denarne težave in prenehala obratovati, meščani pa so se kaj kmalu vrnili k petrolejkam.
Električna luč v Metliki je znova zagorela leta 1931, ko je bil napeljan daljnovod iz hrvaškega Ozlja. Takrat so odstranili tudi cestne petrolejke in jih nadomestili z električnimi svetilkami, hkrati pa je bil ob službo zadnji metliški lampist Ivan Barbič.
Po drugi svetovni vojni je nova luč dosegla velik razmah in elektrificirana je bila ena vas za drugo. Do leta 1954 so v metliški občini, ki zajema mesto in 59 vasi, dobila električno luč vsa naselja.
Marsikdo je takrat, ko mu je v hiši zagorela električna žarnica, simbolično razbil na hišnem pragu petrolejko. Čisto praktično pa so se nekateri lotili predelav svetil »stare« razsvetljave.
Čudoviti primerki danes dopolnjujejo podobo Galerije Kambič in jih najdete tudi v novem galerijskem katalogu Ljubiteljev zaklad. Večne luči iz obdobja empira (1800 - 1815) ali pa kristalni lestenci iz sredine 19. stoletja nedvomno niso bili zasnovani za obdobje elektrifikacije. A zavreči nekaj tako lepega in dragocenega je še danes nepojmljivo, zato človeška iznajdljivost, pa tudi varčnost, ne pozna meja. Po lestencih so tako napeljali žice, v tulce za sveče namestili žarnice in že je zasvetila »nova« luč.
Lestenec
sredina 19. stoletja
brezbarvno in barvno kristalno steklo, medenina ; v. / h. 96 cm
inv. št.: GK 1440
Vir: Svetila v Beli krajini, Belokranjski muzej Metlika, 1995; Ljubiteljev zaklad, Zbirka akademika prof. dr. Vinka Kambiča in primadone Vilme Bukovec, Belokranjski muzej Metlika, 2021
Foto: Borut Peterlin
