Arheologija
Večina raznolikega lončenega posodja, orodja, orožja in nakita se navezuje na čas do pozne antike, čeprav so v zbirki tudi srednjeveški in novoveški predmeti.
Belokranjski muzej Metlika

Ponedeljek, 15. maj 2017 ob 17:37

Odpri galerijo

Najstarejši ohranjeni predmeti v arheološki zbirki so iz 5. tisočletja pred našim štetjem, in sicer iz obdobja mlajše kamene dobe. Večina raznolikega lončenega posodja, orodja, orožja in nakita se navezuje na čas do pozne antike, čeprav so v zbirki tudi srednjeveški in novoveški predmeti. Prvih petindvajset let je muzej na terenu Bele krajine opravljal tudi spomeniškovarstveno službo, zlasti je skrbel za arheološka izkopavanja na Kučarju pri Podzemlju, na Borštku v Metliki in v Rosalnicah. Tem najdiščem so se potem, ko so izkopavanja večinoma vodili v Zavodu za varstvo kulturne dediščine iz Novega mesta, pridružila številna nova: Moverna vas, Hrib v Metliki, Sv. Duh v Črnomlju in druga. 

Nekaj predmetov:

POSODA 
5. tisočletje pred našim štetjem
Najdišče: Moverna vas
Inv. Št.: 3750


Za slovenska celinska najdišča 5. tisočletja pred našim štetjem je značilna rdeče pobarvana keramika, ki je izdelana iz prečiščene gline in zelo dobro žgana. Odkritje postopka izdelave lončevine je v mlajši kameni dobi pomenilo pomembno tehnološko prelomnico v tehnološkem razvoju človeške družbe.

				Foto: Branko Babić<br>			Foto: Branko Babić

KAMNITA SEKIRA 
5. – 3. tisočletje pred našim štetjem
Najdišče: Dragovanja vas
Inv. št.: A116


Kamnita sekira je iz svetlosivega peščenca. V prerezu je trikotne oblike, en konec se končuje v rezilu, drugi ima luknjo za nasajanje. Za neolitik in eneolitik je bilo značilno glajeno kamnito orodje iz trših kamnin. 

				Foto: Branko Babić<br>			Foto: Branko Babić

BRONASTA SEKIRA 
12. – 9. stoletje pred našim štetjem
Podzemelj, najdišče: Kučar
Inv. št.: A 271
 
Ustje sekire je odebeljeno in okrašeno s remi plastičnimi rebri. Prav tako je z rebri okrašeno tudi telo sekire, ki se v loku dvigajo od rezila k ustju. Različni tipi sekir so iz različnih obdobij bronaste dobe, to uporabljali v pozni bronasti dobi. 

				Foto: Branko Babić<br>			Foto: Branko Babić

ŽARA 
7. stoletje pred našim štetjem
Metlika, najdišče: Borštek
Inv. št.: A132
 
Bikonična žara z visokim stožčastim vratom in širokim navzven zavihanim ustjem je iz sivočrne gline.  Ustje je na notranji strani okrašeno s cikcakastim ornamentom. Na vratu so vrezani štirje ornamenti: dva v obliki malteškega križa in dva v obliki enakokrakega trikotnika, ki je sestavljen iz šestih manjših trikotnikov. Ornament v obliki malteškega križa kaže na povezave z vzhodom.

				Foto Branko Babić<br>			Foto Branko Babić

BRONAST PEKTORAL 
6. stoletje pred našim štetjem
Metlika, najdišče: Hrib
Inv. št.: A 592
 
Bronast obesek ima spiralno zavita konca. Na njem visijo obeski v obliki zrna. Obesek je sestavljen iz treh delov. Začenja ga obesek s tremi zankami, izdelan iz bronaste žice. Na spodnjih dveh zankah obeska, ki ima spiralno zvita konca, visijo po tri profilirane paličice, nanje pa so obešene bronaste jagode, ki posnemajo obliko polžev kavri. Ti živijo v toplih morjih Indijskega oceana in jugozahodnem delu Tihega oceana, že v prazgodovini pa so predstavljali veliko dragocenost in redkost. Prav zato so jim takratni ljudje pripisovali celo magijsko moč. V naše kraje so pektoral prinesli prazgodovinski trgovci.

				Foto: Branko Babić<br>			Foto: Branko Babić

BRONASTA PASNA SPONA 
Konec 2. ali 1. stoletja pred našim štetjem
Črnomelj, najdišče: Sv. Duh
Inv. št.: 2625
 
Del bronaste spone pravokotne oblike ima motiv stilizirane konjske glave. Na dveh vogalih je po ena železna zakovica. Pasovi, okovani z bronastimi gumbki, ki so se spenjali z ulitimi bronastimi sponami trapezaste oblike z železnim kavljem, so bile sestavni del noše nekaterih ženskih viniških skupnosti. Spone imajo na sprednji strani reliefen geometrijski ali figuralni okras. 

				Foto: Branko Babić<br>			Foto: Branko Babić

KELTSKI MEČ 
2. stoletje pred našim štetjem
Metlika, najdišče: Pungart
Inv. št.: A 472

Železen meč je dvorezen. Na prehodu rezila v trn je vtisnjena figura majhne človeške glave z izbuljenimi očmi. Na rezilih keltskih mečev iz 2. stoletja pred našim štetjem so včasih pod ročajem vtisnjeni žigi. Verjetno ne gre za znake orožarskih delavnic ali lastniških oznake, ampak za magične simbole, ki naj bi bojevnike ščitili v boju. Na meču s Pungarta je upodobljen obraz brkatega moškega z iztegnjenim jezikom. 

				Foto: Branko Babić<br>			Foto: Branko Babić

OLJENKA 
Zadnja četrtina 1. stoletja 
Metlika, najdišče: Borštek
Inv. št.: R10
 
Oljenka iz svetlorjave gline. Na dnu ima vrezan krog s petimi pikami. Na disku je vtisnjen plastičen relief dirjajočega konja. Oljenke – stare svetilke, v katerih gori olje, o v naše kraje najprej uvažali, nato pa so jih začeli izdelovati v domačih lončarskih delavnicah.  

				Foto: Branko Babić<br>			Foto: Branko Babić

OBESEK KRIŽEC 
5. stoletje
Podzemelj, najdišče: Kučar
Inv. št.: R 162
 
Obesek v obliki križa z razširjenimi kraki je iz srebrne pločevine. Ob robu je okrašen z nizom iztolčenih pik. V luknjico na vrhu kraka je vdeta zanka v obliki črke S, narejena iz srebrne žice. Prevlada krščanstva je vplivala tudi na oblikovanje okrasja in uporabnih predmetov.    

				Foto: Branko Babić<br>			Foto: Branko Babić

AMFORA 
pozno 5. do zgodnje 6. stoletje
Črnomelj, najdišče: Sv. Duh
Inv. št.: 2509
 
Poznoantična dvoročajna amfora ima cilindrični vrat in ravno zaključeno rahlo odebeljeno ustje. Rame in trup posode so narebreni. Amforo bledorumene barve so uporabljali za shranjevanje vina, olja, medu ali vode.

				Foto: Branko Babić<br>			Foto: Branko Babić

GLAVNIK 
5. – 6. stoletje
Črnomelj, najdišče: Sv. Duh     
Inv. št.: 2629
 
Rožen dvovrstni glavnik ima v sredini izrezljane boke. Prečki polkrožnega preseka sta okrašeni s štirimi trojnimi poševnimi vrezi in poševnimi nizi pik. Krajši robovi prečk so okrašeni s prečnimi vrezi. Prečki sta pritrjeni na glavnik s šestimi železnimi zakovicami.  

				Foto: Branko Babić<br>			Foto: Branko Babić

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 26. Apr 2021 at 07:43

465 ogledov

PRAZNUJTE Z NAMI

Tue, 20. Apr 2021 at 09:25

420 ogledov

VIRTUALNI SPREHOD Donacija Kambič
Po sedemdesetih letih neprekinjenega delovanja in komuniciranja z obiskovalci se muzej v današnjem času sooča z novimi izzivi. Svoja vrata je bil muzej, in verjetno še bo, primoran večkrat zapreti. Zato je v predstavljanju svoje dejavnosti začrtal novo poglavje. Stik z obiskovalci in podajanje vsebin se je preselilo na splet in tako je nastal tudi pričujoči sprehod.  Vabljeni k virtualnemu ogledu Donacije Kambič, zbirke umetniških del in kulturnozgodovinskih predmetov.

Tue, 30. Mar 2021 at 09:00

376 ogledov

Prvo Slovensko narodno gledališče
Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je bilo ustanovljeno Slovensko Narodno gledališče (SNG), prvo, ki je v svojem imenu nosilo slovensko nacionalno oznako. Po kapitulaciji Italije so se z nastankom večjega svobodnega ozemlja ustvarile ugodne razmere za ustanovitev profesionalnega partizanskega gledališča. Igralci, ki so zapustili edino delujoče Narodno gledališče v okupirani Ljubljani, so zbrani v Partizanski gledališki skupini, ki pa z nemško ofenzivo oktobra 1943 razpade. Po ofenzivi je Črnomelj postal središče stabilnega osvobojenega ozemlja. Poleg političnega in vojaškega vrha so v pokrajino prišli tudi kulturniki. O ustanovitvi gledališča so razpravljali na prvem kongresu kulturnih delavcev Osvobodilne fronte 4. in 5. januarja 1944 v Semiču, odlok o ustanovitvi SNG pa Izvršni odbor OF podpiše 12. januarja. Poleg ravnatelja in dramaturga je bilo za člane imenovanih še 16 gledališčnikov. Gledališče je premierno nastopilo med prvim zasedanjem Slovenskega narodno osvobodilnega sveta v Črnomlju, 20. februarja 1944. Uprizorili so Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi, igrali pa pred tedanjim in bodočim slovenskim političnim vrhom ter za ljudi prvega slovenskega parlamenta. V letu 1944 je SNG pripravilo 123 gledaliških prireditev po vsej Beli krajini. Marca 1945 je bilo gledališče s svojimi člani evakuirano v Dalmacijo, od koder so se po zaključku bojev vrnili v osvobojeno Ljubljano. V maju 1945 so predstavili igro Mateja Bora Raztrganci. Prizor iz predstave Raztrganci Mateja Bora. V sezoni 1945/46 so z delovanjem pričela tri Slovenska narodna gledališča: Ljubljana, Maribor ter Trst in Primorska. Ob začetku prve povojne sezone je Josip Vidmar poudaril, da se začenja nova era gledališča na Slovenskem. Belo krajino in Črnomelj, od koder so prinesli ime (SNG) pa so vsi po cankarjansko zatajili. Povzeto po: Aleš Gabrič, Slovensko narodno gledališče je delovalo v Beli krajini, v: Kronika 3, 2010, leto 58, str.: 875 – 892. << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:49

387 ogledov

Pečene pisanice
Pobarvana in okrašena jajca so značilnost pomladnega časa in spremljajo veliko noč. Na Slovenskem jih imenujemo različno - pisanice, pisanke, pirhi, remenke, rumenice. Ene najlepših in bolj znanih pri nas so belokranjske pisanice. Zanje je značilno, da se geometrični in stilizirani okraski rišejo (pišejo) s posebno pisalko in segretim voskom ter barvajo. Tako torej nastanejo klasične pisanice. A na tokratni delavnici za otroke in družine smo stopili ven iz okvirja in svoje pisanice spekli. Preverite kako! << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:31

409 ogledov

Arhitekt Jože Koželj
Arhitekt Jože Koželj se je rodil 25. marca 1931 v Metliki. Na I. državni gimnaziji v Ljubljani je maturiral leta 1951 in se nato vpisal na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Diplomiral je 1958. ter se naslednje leto izpopolnjeval v arhitekturnem biroju na Dunaju. Leta 1977 je doktoriral na Univerzi Cirila in Metoda v Skopju. Od 1960. je delal kot profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, v letih 1989-94 pa je bil dekan fakultete. V letih 1960-70 je sodeloval v projektni skupini prof. Edvarda Ravnikarja za gradnjo Trga revolucije v Ljubljani. Sicer pa se je uveljavil z vrsto javnih in stanovanjskih zgradb v Ljubljani: trgovsko-poslovna stavba Agroprogresa (1967), poslovno-parkirna hiša ob Miklošičevi cesti (1971-73), prejel nagrado Prešernovega sklada, Ekonomska fakulteta (1973-75), prejel nagrado Borbe, trgovsko-stanovanjska hiša v Igriški ulici (1981-83), študentski domovi za Bežigradom in v Rožni dolini (1983), prenova stavbe Izvršnega sveta Republike Slovenije (1983). Sam in tudi v sodelovanju z drugimi je izdelal projekte za razne stanovanjske ter poslovne zgradbe še v Kranjski Gori, Kranju, Novem Sadu, Trebelnem, Novem mestu in v rojstni Metliki, kjer so po njegovi zamisli postavili tudi nekaj spominskih obeležij. Morda ne pomislimo na prvo, a tudi gradnja, arhitektura ima simbolno vrednost. Pa ne le v tem, da se stanje družbe odraža v najbolj priljubljeni gradnji nekega časa. Če se je nekoč slovenstvo istovetilo s podeželjem in nerazvitostjo, danes temu ni tako. Mesta, arhitekturne znamenitosti namreč veliko učinkoviteje rišejo razvito podobo naroda. In kljub naši neokrnjeni naravi in podeželju si kot narod, država najbrž želimo, da nas povezujejo tudi z razvojem, urejenostjo, izobraženostjo in civiliziranostjo. Pa vendar - nobeno mesto, stavba ali spomenik še danes ne prekaša najpomembnejšega simbola slovenskosti - Triglava. << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:17

517 ogledov

Plačilni boni za 1, 5 in 10 lir
Ob okupaciji leta 1941 je prišel na slovensko ozemlje v obtok tudi okupacijski denar: nemške marke, italijanske lire, madžarski pengö, v manjši meri tudi hrvaške kune. Za potrebe delovanja Osvobodilne fronte je Slovenski narodno osvobodilni odbor razpisal posojilo svobode. Prve obveznice tega posojila so bile natisnjene aprila 1942 v lirskih vrednostih. Za ta korak so se odločili, ker je bilo največje območje osvobojenega ozemlja v Ljubljanski pokrajini, kjer je bila v obtoku italijanska lira. Na prvem zasedanju Slovenskega narodno osvobodilnega sveta 19. in 20. februarja 1944 v Črnomlju je bil med sklepi in odloki sprejet »Odlok o izdaji plačilnega bona«. Predsedstvo SNOS-a je moralo na podlagi odloka, ki je začel veljati 20. februarja 1944, poskrbeti za izdajo zakonitih plačilnih sredstev, in sicer plačilnih bonov po 1, 5, 10, 50, 100, 500 in 1000 lir. Zato je bil 12. marca 1944 ustanovljen Denarni zavod Slovenije, predhodnik Banke Slovenije, ki je imel zaradi postopnosti v začetku pooblastilo za izdajo plačilnih bonov do višine 20 milijonov lir v enotah po 1, 5 in 10 lir. Tako je Denarni zavod Slovenije postal splošni denarni zavod in emisijska banka. V Črmošnjicah v Beli krajini, kjer je v okviru Centralne tehnike deloval grafični atelje, je arhitekt Branko Simčič že aprila 1944 izdelal prve osnutke bonov v vrednosti 1, 5 in 10 lir. Julija 1944 so bili v partizanski tiskarni Triglav pod Goteniškim Snežnikom natisnjeni 10-lirski, do novembra 1944 pa še boni v vrednostih po 1 in 5 lir. Kljub temu, da je bil denarni zavod po koncu vojne ukinjen, plačilni boni pa zamenjani v jugoslovanske dinarje, je pomenilo izdajanje plačilnih sredstev pomemben korak k ustvarjanju slovenske državnosti. << Naprej v preteklost - #Slovenija
Teme
muzejske zbirke Belokranjski muzej

Prijatelji

Dežela Uskokov

NAJBOLJ OBISKANO

Arheologija